Travišča na Krasu in sosednjih kraških območjih so nastala zaradi delovanja človeka, ki je s sekanjem, požiganjem krčil gozdove. Na globljih tleh so kmetje skozi daljše obdobje, ko so odstranjevali površinsko kamenje in ga zlagali v suhozide ali kopaste kupe, oblikovali travnike in jih vzdrževali z redno košnjo. Na plitvejših in kamnitih tleh so nastali obsežni pašniki, ki so še pred nekaj desetletji pokrivali neprimerno večje površine kot danes. Zaradi opuščanja paše in košnje se je pričelo zaraščanje, zato so sedaj marsikje ponovno sklenjena grmišča ali gozdni sestoji.

Mokrotne travnike najdemo v nižinah, ki so večinoma v tektonskih udorinah, kraških poljih, kotlinah, ponekod pa tudi v rečnih dolinah, povsod pa na slabo propustnih tleh. Od rabe tal je odvisno, kakšen tip vegetacije bo na določenih tleh uspeval. Zaradi gradientov ekoloških dejavnikov in človekovega delovanja se je na mokrotnih travnikih razvil niz rastlinskih združb, ki jih gradi več 100 vrst višjih rastlin.

Še obstoječi kali in lokve so danes edini površinski mokriščni ekosistemi na Krasu; v njih so ustrezna bivališča našle rastlinske in živalske vrste, ki na prepustnih karbonatnih kraških tleh, kjer površinskih voda ni, naravnih vodnih življenjskih prostorov nimajo. Kljub dejstvu, da so kali in lokve antropogeno pogojeni krajinski elementi, je njihovo vzdrževanje in ohranjanje smiselno s stališča ohranjanja vrstne, ekosistemske in krajinske pestrosti; v okviru slednje tudi kot del naravne in kulturne dediščine Krasa.