Melišča in skalne razpoke najdemo na južnih pobočjih in na grebenu Nanosa, v dolini Raše, v kraških dolinah – udornicah (Orleška draga, Risnik), v Škocjanskih jamah, pod vrhom Kokoši in drugod. Taka rastišča poseljujejo le skrajnim razmeram prilagojene vrste.

Njive, sadovnjaki in vinogradi so rastišča zanimivih plevelnih rastlinskih združb, katerih vrstno bogastvo je odvisno od načina rabe. Zaradi intenzivne strojne obdelave in uporabe mineralnih gnojil postajajo združbe vrstno vse bolj siromašne. Površine, kjer so sestoji še dobro razviti, so se zelo skrčile in najdemo le še fragmente, ki se ohranjajo z ekstenzivno rabo. S časom je v plevelnih sestojih več neofitov (novodobnih tujerdonih vrst), proti herbicidom odpornih vrst in vrst, ki uspevajo na rastiščih bogatih s hranili.

Raziskave podzemeljskega življenja so se začele v 1. polovici 19. stoletja pri nas v Postojnski jami in se potem razširile po krasu vsega sveta. Za pravo rojstno letnico vede speleobiologije lahko štejemo leto 1831, ko je jamski vodnik Luka Čeč našel na Veliki gori v Postojnski jami slepega podzemeljskega hroščka. Odtlej se je speleološka dejavnost močno razmahnila in danes vemo, da je po gostoti podzemeljskih vrst, tudi obravnavanih polžev in hroščev, Postojnsko-planinski jamski sistem v svetu daleč v vrhu. Izjemno visok je delež endemitov.