Pozemno pretakanje vode narekuje posebne rešitve pri načrtovanju in izvedbi vodooskrbe ter svojevrstne metode določevanja ranljivosti in ogroženosti kraških vodnih virov.

Zaradi svoje posebne zgradbe je kras izjemno ranljiv na posledice različnih človekovih dejavnosti. Njegova dobra prepustnost omogoča hitro infiltracijo vode v podzemlje, znotraj tega pa zelo hitro pretakanje na velikih razdaljah in po običajno nepoznanih poteh. Z vodo se hitro širi tudi onesnaženje, ki ogroža kraške izvire. Da bi jih lahko ustrezno zaščitili, moramo dobro poznati delovanje kraških vodonosnih sistemov.

Na območju jugozahodne Slovenije predstavljajo glavno hidrogeološko enoto kraški vodonosniki, ki jih gradijo karbonatne kamnine triasne, jurske, kredne in paleocenske starosti. Ločeni so z območji zelo slabo prepustnih eocenskih flišnih kamnin, ki imajo vlogo hidrogeološke pregrade. Na flišu se zbirajo površinski tokovi, ki na stiku s krasom ponikajo v podzemlje. Prav tako pa se na meji s flišem podzemne vode vračajo na površje skozi številne kraške izvire.