Postopki varovanja voda so predpisani v zakonodaji, vendar pa v njej posebnosti pretakanja vode v krasu niso zadovoljivo upoštevane. Pogosto se vodovarstvena območja določajo na podlagi skopih hidroloških in geoloških podatkov, redko pa so bile v te namene opravljene raziskave načina napajanja, pretakanja, skladiščenja in praznjenja kraških vodonosnikov ter izvedeni sledilni poskusi v zaledju vodnih virov, saj jih obstoječa zakonodaja ne predvideva. Pomanjkljivo je tudi izvajanje predpisanih ukrepov v praksi.

V mnogih državah se za izdelavo vodovarstvenih pasov in načrtovanje aktivnosti na krasu že uporabljajo različne metode kartiranja ranljivosti in tveganja za onesnaženje. V ta namen smo razvili celostno metodo Slovenski pristop, ki upošteva značilnosti slovenskega krasa, upošteva smernice slovenske zakonodaje in omogoča primerjavo med različnimi evropskimi regijami. Metodo smo uporabili na izbranem poligonu ter veljavnost rezultatov preverili s pomočjo dveh sledilnih poskusov.

Kraške vode so izjemno pomemben vir za vodooskrbo, zaradi posebnih značilnosti pa so zelo ranljive na posledice različnih virov onesnaženja. Predpogoj za njihovo ustrezno varovanje je dobro poznavanje narave pretakanja vode in prenosa snovi v kraških vodonosnikih.