Kras
Varovanje kraških vod

Ker so kraški vodonosniki zelo občutljivi na onesnaženje, kraški vodni viri zahtevajo primerno in previdno upravljanje. Pri nas so mnogi med njimi še vedno nezadostno zaščiteni. Razlogi za to so predvsem v pomanjkanju znanja o trajnostnem ravnanju z vodnimi viri, navzkrižnih interesih različnih uporabnikov prostora in pogosto v neučinkovitem nadzoru nad kršitelji določil. Kakovost kraških voda je še razmeroma visoka, nekateri individualni primeri bodisi začasnega ali trajnega onesnaženja pa kažejo na pomanjkljivosti upravljanja s pitno vodo na krasu.

Izdelavo vodovarstvenih območij in režimov varovanja vodnih virov, ki se uporabljajo za javno oskrbo s pitno vodo, predvideva Zakon o vodah (Ur.l. RS 67/02), po katerem so za določanje varstvenih pasov in za nadzor nad izvajanjem predpisanih ukrepov odgovorne pristojne državne inštitucije. Predvidena vodovarstvena območja v zaledju vodnega vira zahtevajo določene omejitve razvoja urbanizacije in dejavnosti, predpisujejo primerno komunalno ureditev naselij, razvoj čiste obrti in industrije ter zmerno uporabo gnojil in drugih sredstev v kmetijstvu. Način omejitve varstvenih pasov je predpisan v Pravilniku o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja (Ur. l. RS 64/04), po katerem se obseg posameznih varstvenih pasov določi za kraške vodonosnike glede na čas dotoka onesnaževala oziroma čas, ki je na voljo za intervencijo. Pri tej opredelitvi posebnosti pretakanja voda v krasu (hitra infiltracija, slaba filtracija, visoke hitrosti pretakanja, povezave na dolge razdalje, ponikalnice, ipd.) niso zadovoljivo upoštevane.

Trenutno stanje varovanja se odraža tudi na primerih vodnih virov, ki so bili predstavljeni v poglavju o vodooskrbi. Z izjemo Hublja imajo sicer opredeljene varstvene pasove in znotraj njih predpisane dovoljene, omejene in prepovedane dejavnosti, pri večini pa niso bili sprejeti ustrezni zakoniti odloki o varovanju. Po prej veljavni zakonodaji so odloke sprejemali na občinskem nivoju. Ker pa imajo opisani izviri velika zaledja, ki segajo na območje več tedanjih občin, odloki niso bili enotno sprejeti. Samo deloma sta zaščiteni napajalni zaledji izvirov Malenščice in Vipave. Z občinskim odlokom pa je zaščiteno zaledje črpališča Klariči.

Hubelj in Vipava sta dva izmed številnih zajetih izvirov na obrobju Visokega krasa, ki se napajajo iz tega obsežnega kraškega vodonosnika. S kombiniranimi sledilnimi poskusi je bilo ugotovljeno, da se njihova zaledja medsebojno prepletajo (Kranjc 1997), zato bi bilo smiselno varovati območje kot celoto. Po obstoječi zakonodaji naj bi tako zaščito odrejala ustrezna uredba vlade, ki pa zaenkrat še ni bila sprejeta.

Na splošno lahko za obravnavano območje zaključimo, da so odloki o varovanju sprejeti predvsem za manjše izvire, ki imajo tudi manjša zaledja in jih je zato lažje varovati. To ne velja za Podstenjšek, ki ima sicer opredeljene varstvene pasove, vendar ustrezni odloki za varovanje niso sprejeti.

Literatura

Kranjc, A. (Ur.) 1997: Karst Hydrogeological Investigations in South-Western Slovenia. Acta carsologica 26/1, str. 1-388. Ljubljana.

Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja. Uradni list RS 64, 2004. Ljubljana.

Zakon o vodah. Uradni list RS 67, 2002. Ljubljana.

Avtorici
Metka Petrič in Nataša Ravbar

Na zelo ranljivem kraškem površju moramo ustrezno omejiti dejavnosti, ki so vir onesnaževanja. (Foto: M. Petrič)
Na zelo ranljivem kraškem površju moramo ustrezno omejiti dejavnosti, ki so vir onesnaževanja. (Foto: M. Petrič)


Interaktivni zemljevid