Za učinkovito varovanje najbolj občutljivih območij kraškega vodonosnika se v nekaterih evropskih državah pri določevanju vodovarstvenih pasov uporablja koncept kartiranja ranljivosti. Pri načrtovanju rabe prostora na krasu pa v ospredje vse bolj stopa ocenjevanje tveganja za onesnaženje. Ocenjevanje naravne ranljivosti kraških vodonosnikov upošteva naravne značilnosti vodonosnika in je neodvisno od lastnosti in obnašanja posameznih onesnaževal. Temelji na oceni varovalne funkcije zaščitnih pokrovov, torej debeline in značilnosti prsti, sedimentov nad kraškimi kamninami ter nezasičene kraške cone. Za oceno naravne ranljivosti so ključnega pomena še stopnja koncentracije odtoka v podzemlje, razvitosti kraškega sistema in značilnosti infiltracije padavin (Zwahlen 2004).
Končni rezultat ocenjevanja naravne ranljivosti kraške podzemne vode je karta, kjer so različne stopnje ranljivosti kraških voda na onesnaženje simbolično prikazane z različnimi barvami. Z identifikacijo najbolj ranljivih območij karte naravne ranljivosti ponujajo optimizacijo vodovarstvenih pasov, primerno in previdno upravljanje vodnih virov ter podlago za načrtovanje monitoringa kakovosti podzemne vode. Če takšne karte dopolnimo še s kartami, na katerih prikažemo potencialne in dejanske obremenjevalce kraške podzemne vode, lahko ocenimo tveganje podzemne vode ali vodnih virov za onesnaženje (Zwahlen 2004). Na ta način nam omogočajo celostno ovrednotenje dosedanjih človekovih vplivov in identifikacijo območij z neustreznim upravljanjem, reorganizacijo rabe prostora in boljšo prakso v prihodnjem načrtovanju, podlago za različne presoje vplivov na okolje ter lažje predvidevanje posledic in škode (ekološke in materialne) ob različnih onesnaženjih.
Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU smo razvili izpopolnjen pristop za ocenjevanje naravne ranljivosti in tveganja za onesnaženje, prilagojen posebnostim slovenskega krasa (Ravbar 2007). Tako imenovani Slovenski pristop ustreza slovenski okoljski zakonodaji in omogoča primerjavo z razmerami v Evropi. Vključuje kartiranje naravne ranljivosti podzemne vode ali vodnega vira in kartiranje obremenjevalcev, ki sta podlaga za izdelavo ocen tveganja za onesnaženje (slika 2). Ponuja tudi možnost ocene pomembnosti podzemne vode oziroma vodnega vira, na podlagi katere lahko v primerih onesnaženja ali saniranja predvidimo ekološko in materialno škodo, ter izdelamo prednostni seznam varovalnih ukrepov.
Metodo smo razvili in testirali na primeru kraškega izvira Podstenjšek v jugozahodni Sloveniji (Ravbar 2007) (slike 3-6).
Glede na rezultate testiranja se je Slovenski pristop izkazal kot verodostojna metoda. Končne karte omogočajo izpopolnjeno razmejitev vodovarstvenih pasov ter označujejo območja neustreznega ravnanja, nudijo podlago za reorganizacijo dejavnosti in podlago za boljše rešitve v prihodnjem načrtovanju rabe prostora.
Ker je Slovenski pristop celovito zasnovan in kot edina izmed obstoječih metod za ocenjevanje ranljivosti in tveganja upošteva posebnosti slovenskega krasa ter pretakanje voda v različnih hidroloških situacijah, bi bil lahko kot dopolnilo vključen v obstoječo slovensko zakonodajo na področju varovanja kraških vodnih virov in načrtovanja rabe prostora na krasu.
Vendar pa se moramo zavedati, da obstoječih problemov v zvezi z onesnaževanjem in varovanjem kraške podzemne vode ne bomo rešili zgolj z zakonskimi zahtevami in prepovedmi tehnične narave. Predvsem je potrebno sodelovanje med znanstveniki, zakonodajalci, načrtovalci in upravljavci, da bi se izognili sporom pri načrtovanju rabe tal in sodelovali v skupnem interesu varovanja kraških voda. Spremeniti je potrebno človekov odnos do narave in naravnih virov ter izobraževati ljudi o pomenu varovanja pitne vode.
Literatura
Ravbar, N. 2007: Vulnerability and risk mapping for the protection of karst waters in Slovenia. Application to the catchment of the Podstenjšek springs. Doktorska disertacija, Univerza v Novi Gorici. Nova Gorica.
Zwahlen, F. 2004: COST Action 620. Vulnerability and Risk Mapping for the Protection of Carbonate (Karstic) Aquifers. Final report COST Action 620. European Commission, Directorate-General for Research, Brüssel, Luxemburg.
Avtorica
Nataša Ravbar
