V Sloveniji se skoraj polovica prebivalcev oskrbuje s pitno vodo iz kraških vodonosnikov, ki so zaradi posebnih značilnosti izjemno ranljivi na posledice različnih virov onesnaževanja. Dobra prepustnost kraških kamnin omogoča hitro infiltracijo vode v podzemlje, znotraj tega pa zelo hitro pretakanje na velikih razdaljah in po običajno nepoznanih poteh. Z vodo se hitro širi tudi onesnaženje, ki ogroža kraške izvire. Ti se običajno napajajo iz obsežnega zaledja, kar še povečuje njihovo ogroženost in otežuje njihovo varovanje. Poleg tega je za kras značilno prepletanje zaledij sosednjih izvirov, zato meja med njimi praktično ni mogoče določiti. Da bi lahko kraške vodonosne sisteme ustrezno zaščitili, moramo dobro poznati značilnosti njihovega delovanja.
Uporabljamo različne raziskovalne metode, ena najbolj primernih v kraški hidrologiji so sledilni poskusi. Poleg ugotavljanja smeri in hitrosti podzemnega toka omogočajo tudi bolj podrobno študijo značilnosti pretakanja podzemnih vod in prenosa v njih raztopljenih snovi. Predpogoj za uspešno izvedbo poskusa je temeljita predhodna študija terena, pomembno pa je tudi, da poskus izvajamo toliko časa, da iz sistema izteče pretežni del injiciranega sledila.
Pomembno informacijo o lastnostih kraških voda dajo analize njihove kakovosti.
V Sloveniji opravljamo v skladu z zakonodajo Evropske skupnosti redni monitoring kakovosti podzemnih voda, v katerega sta vključena kemijski in biološki pristop. Kemijske analize pokažejo trenutno stanje, biološke pa sumarno posledično stanje. Osnovni monitoring je smiselno dopolnjevati s podrobnim spremljanjem vodnih valov izvirov po padavinah.
Uporabljamo različne fizikalne, kemijske, bakteriološke in biološke metode določevanja kakovostnega stanja voda. Na kraških izvirih, ki so zajeti za vodooskrbo, potekajo obsežne preiskave do štirikrat letno. Sicer pa so upravljavci dolžni opravljati le mesečne preiskave z zelo skromnim naborom parametrov. Podrobnejši monitoring izbranih parametrov, ki lahko poda dinamiko in velikost prenosa morebitnih kontaminantov ter oceno vodnega ekosistema, se izvaja le nesistematično in v okviru posebnih projektov. Dobljeni rezultati raziskav na izbranih primerih kraškega izvira Malenščice in njegovega zaledja, izvirov Timave, reke Reke ter podzemeljskih habitatov v Škocjanskih jamah kažejo, da se kakovost kraških vodnih virov značilno spreminja ob različnih hidroloških pogojih in pri načrtovanju monitoringa je potrebno to dinamiko smiselno upoštevati.
Slabšanje kakovosti kraških vodnih virov je posledica različnih virov onesnaževanja, od katerih smo na obravnavanem območju posebno pozornost posvetili negativnim vplivom avtocest in odlagališč odpadkov. Prve meteorne vode, ki po padavinah odtekajo s cestišča, so lahko dokaj onesnažene. V primeru avtocest na kraškem svetu koncentrirano odtekajo prek zadrževalnih objektov in ogrožajo bližnje kraške izvire. Neposredno povezavo z izviri bi lahko potrdili s sledilnimi poskusi, ki so se kot dopolnilo osnovnim hidrogeološkim raziskavam pokazali kot zelo primerna metoda tudi za pridobitev podatkov za izdelavo programa monitoringa kakovosti podzemnih vod na vplivnem območju odlagališč odpadkov na krasu. Na osnovi rezultatov sledenja lahko izberemo točke monitoringa, določen pa je tudi način vzorčenja, ki omogoča pridobitev najbolj reprezentativnih vzorcev.
Vse omenjene raziskave nam omogočajo, da bolje razumemo delovanje kraških vodonosnikov, kar je tudi predpogoj za njihovo ustrezno varovanje. Osnovni postopki zaščite vodnih virov so predpisani v zakonodaji, kjer pa posebnosti pretakanja vode v krasu niso zadovoljivo upoštevane. Pogosto se vodovarstvena območja določajo na podlagi skopih hidroloških in geoloških podatkov, redko pa so bile v ta namen opravljene raziskave načina napajanja, pretakanja, skladiščenja in praznjenja kraških vodonosnikov ter izvedeni sledilni poskusi v zaledju vodnih virov, saj jih obstoječa zakonodaja ne predvideva. Pomanjkljivo je tudi izvajanje predpisanih ukrepov v praksi.
Kot možno rešitev za ocenjevanje ranljivosti in tveganja vodonosnikov za onesnaženje predlagamo celostno metodo »Slovenski pristop«, ki upošteva značilnosti slovenskega krasa in smernice slovenske zakonodaje ter omogoča primerjavo med različnimi evropskimi regijami. Dobljene karte ranljivosti in tveganja omogočajo izpopolnjeno razmejitev vodovarstvenih pasov in določitev območij neustreznega ravnanja ter nudijo podlago za reorganizacijo dejavnosti in boljše rešitve v prihodnjem načrtovanju rabe prostora. Vendar pa se moramo zavedati, da obstoječih problemov v zvezi z onesnaževanjem in varovanjem kraške podzemne vode ne bomo rešili zgolj z zakonskimi zahtevami in prepovedmi tehnične narave. Predvsem je potrebno sodelovanje med znanstveniki, zakonodajalci, načrtovalci in upravljavci, da bi se izognili sporom pri načrtovanju rabe tal in sodelovali v skupnem interesu varovanja kraških voda. Spremeniti je potrebno človekov odnos do narave in naravnih virov ter izobraževati ljudi o pomenu varovanja pitne vode.
Avtorice
Janja Kogovšek, Metka Petrič, Tanja Pipan in Nataša Ravbar
