Kraški vodonosniki so območja karbonatnih kamnin (apnenec, dolomit), ki so bila izpostavljena zakrasevanju. Zaradi razpokanosti in pretrtosti kamnin deževnica hitro pronica skozi golo površje ali skromni prsteni pokrov v podzemlje in se pretaka večinoma v navpični smeri proti gladini podzemne vode. Na stiku s krasom poniknejo tudi površinski vodotoki z nekraškega obrobja. Infiltrirana voda na svoji poti s kemičnim delovanjem razpoke korozijsko širi in veča in tako ustvarja sistem različno velikih in med seboj povezanih podzemnih poti. Prepustnost v kraškem sistemu je zato velika, posledica so visoke hitrosti pretakanja voda v podzemlju, raznovrstnost načina pretakanja ter običajno nepoznane smeri odtekanja vode, ki segajo tudi do več deset kilometrov oddaljenih predelov.

Glede na značilnosti pretakanja in procese uskladiščenja vode v podzemlju ločimo več delov vodonosnika (slika 1). Zgornji del vodonosnega sistema, kjer se prepletata hitro vertikalno pretakanje po primarnih drenažnih poteh in počasno precejanje skozi slabše razpokano osnovo, predstavlja nezasičeno ali vadozno cono. To je suhi del vodonosnika in je lahko debel tudi do več sto metrov. V spodnjem delu vodonosnika pa je zasičena ali freatična cona, ki je stalno zalita z vodo. Pretakanje v tej coni poteka po kanalih, razpokah in porozni osnovi v smeri proti izvirom, skozi katere se podzemne vode vračajo spet na površje.

Prehodno območje med nezasičeno in zasičeno cono imenujemo poplavna ali epifreatična cona, ki jo določa gladina podzemne vode. Gladina podzemne vode je mnogokrat nezvezna in njeno višino je zelo težko določiti, ker se neprestano spreminja in je močno odvisna od trenutnih hidroloških stanj.

Pomembno vlogo pri pretakanju in uskladiščenju infiltrirane vode ima epikraška cona v zgornjem delu nezasičene cone. Skladiščenje vode in koncentracija toka sta odvisna od velikosti, odprtosti in povezanosti razpok, por in kanalov v epikraški coni, pa tudi od stopnje predhodne zapolnjenosti sistema z vodo. Ob padavinah se del infiltrirane vode hitro prenese v vertikalno mrežo kanalov glavnih prevodnikov, višek pa se uskladišči in se po stranskih prevodnih kanalih počasi preceja v spodnjo nezasičeno cono. Tako se dotok vode ohranja še dolgo v sušnih obdobjih.

Zaradi opisanih značilnosti pretakanja vode so kraški vodonosniki izredno občutljivi na onesnaženje. Procesi samoočiščevanja v krasu so pogosto manj učinkoviti zaradi hitre infiltracije, manjše filtracije, visokih hitrosti pretakanja voda v podzemlju (tudi do več sto metrov na dan) in s tem hitrega prenosa onesnaževanja daleč stran od točke vnosa. Od razpokanosti in zakraselosti podzemnih poti je odvisno, koliko časa bo padavinska voda potrebovala, da priteče od površja do iztoka. Po nekaterih kanalih voda teče zelo hitro, po drugih pa se lahko zadržuje dlje časa. Tako lahko onesnaženje že v nekaj urah do nekaj dneh doseže izvir, lahko pa še več dni, tednov ali mesecev zastaja in se kopiči v podzemlju.

Različen vodostaj pomembno vpliva na smeri in potovalni čas vode ter na možnost razredčevanja in uskladiščenja onesnaževal v podzemlju.

Literatura

Ravbar, N. 2007: Vulnerability and risk mapping for the protection of karst waters in Slovenia. Application to the catchment of the Podstenjšek springs. Doktorska disertacija, Univerza v Novi Gorici. Nova Gorica.

Avtorice
Janja Kogovšek, Metka Petrič in Nataša Ravbar