Kraške jame se pojavljajo po celotnem Fabrica območju. Njihovo število je odvisno od kamninske podlage, hidroloških razmer in stopnje speleološke raziskanosti (Čekada 2006). Raziskave podzemeljskega življenja so se začele v 1. polovici 19. stoletja pri nas v Postojnski jami in se potem razširile po krasu na vseh celinah. Za pravo rojstno letnico speleobiologije lahko štejemo leto 1831, ko je jamski vodnik Luka Čeč našel na Veliki gori v Postojnski jami slepega podzemeljskega hroščka. Po gostoti podzemeljskih vrst Postojnsko-planinski jamski sistem v svetu daleč prednjači.

Podzemeljski polži

Kmalu po opisu prvega podzemeljskega hrošča je sledila najprej najdba 1835 in nato opis 1839 prvega jamskega polža tudi iz Postojnske jame. Rossmaessler (1839) je novopisano vrsto imenoval Carychium spelaeum in opis in sliko objavil v Ikonografiji. Za tisti čas presenetljiva najdba je pritegnila naravoslovce, ki so začeli po jamah na Kranjskem iskati polže in v letih 1854–1856 so Frauenfeld, Freyer in Hauffen našli ter opisali 11 vrst. V drugi polovici 19. stoletja so po jamah kranjske dežele vneto iskali podzemeljske živali zlasti ljubljanski naravoslovci zbrani okoli F. Schmidta. Največ opisov novih vrst podzemeljskih polžev sta objavila Freyer (1855) in Hauffen (1856 in 1958). Nekaj novosti k poznavanju mehkužcev je prispeval Wagner (1912). Speleobiološke raziskave je deloma zavrla prva svetovna vojna, po njenem koncu pa je speleobiološka dejavnost kmalu oživela. Na tem področju so se pojavila nova imena. L. Kuščer je v kratkem obdobju raziskav veliko prispeval k boljšemu poznavanju podzemeljskih polžev, zlasti s klasičnim delom o podzemeljskih polžih Ljubljanice (Kuščer 1923; 1925; 1932). Kuščer (1925) je objavil veliko novih najdišč in bistveno povečal do takrat poznani areal tega rodu. Omenil je tudi nove oblike, ki pa jih ni opisal. Njegovo pionirsko delo sta nadaljevala Bole in Velkovrh in ugotovila da je naše podzemlje med najbogatejšimi na svetu po podzemeljskih mehkužcih (Bole 1974; Bole in Velkovrh 1986). V zadnjem obdobju podzemeljske polže v Sloveniji in širše raziskuje Slapnik (1996; 2004; 2005).

Na posameznih zavarovanih območjih (Notranjski park, Škocjanske jame, Snežnik, Trnovski gozd, Rakova kotlina pri Rakeku) obravnavanega kraškega območja v podzemlju pogosto naletimo na prazne hišice milimetrske velikosti, ki pripadajo jamničarjem, polžem rod Zospeum (npr. rebrasti jamničar - Z. spelaeum costatum, Schmidtov jamničar - Z. spelaeum schmidtii, Kuščerjev jamničar - Z. kusceri in mali jamničar - Z.exiguum), ki sodijo med najznačilnejše suhozemske kraške podzemeljske polže krasa. Razmeroma veliko število najdišč kaže na to, da je gostota jam v območju izjemno velika in da so jame med seboj povezane.

Sladkovodni podzemeljski polžki iz družine hidrobid predstavljalo pomemben delež stigobiontskih vrst (podzemnih vodnih organizmov) krasa zahodne Slovenije. Naslednje vrste imajo klasično najdišče na Slovenskem – mišljen je kraj, kjer je avtor (zapisan ob vrsti) vrsto videl, jo preučil in ji dal ime. Tetensov prilepek (Acroloxus tetensi Kuščer 1832) živi v različnih delih podzemeljskega toka Ljubljanice v več morfolaško diferenciranih populacijah, od katerih je najbolj aberantna populacija iz Rakovega rokava (Bole 1965). Križna močvirnica (Belgrandiella crucis Kuščer 1928) ima klasično najdišče v Križni jami pri Ložu. Okrogla močvirnica (Belgrandiella globulosa Bole 1979) v Mrzli jami pri Bločicah blizu Loža, Michlerjeva haufenija (Hauffenia michleri Kuščer 1932) je bila opisana z Retovja, Vrsta Neohoratia subpiscinalis (Kuščer 1932) naseljuje porečje Ljubljanice, izvir Hotenke pri Grčarevcu, Kotel v Rakovem Škocjanu pri Rakeku in Škratovko pod gradom Hasberg pri Planini (Bole 1970).

Metulji

Med metulji ni pravih jamskih živali (=troglobionti), temveč le takšne vrste, ki pogosto izberejo jamsko okolje (predvsem vhodne in začetne dele jam) zaradi ugodnejših mikroklimatskih razmer (=subtroglofili; Camacho 1992); sicer jih najdemo tudi v votlinah, rovih, pod mostovi, v kleteh, trhlih panjih itd. Vrste iz rodov Triphosa in Scoliopteryx preživijo v jami 8–10 mesecev (julij–marec), saj je jama, poleg tega da predstavlja zavetje pred zimo, ustrezno okolje za dozorevanje ovarijev (Bouvet in ostali 1974). Značilni pedici (Geometridae) so npr. Chloroclysta siterata, Triphosa sabaudiata in Triphosa dubitata; značilni sovki (Noctuidae) pa Apopestes spectrum in Scoliopteryx libatrix.

Ogrožajoči dejavniki

• Onesnaževanje:
• neposredno z odlaganjem raznovrstnih odpadkov v vhodne dele jam in brezna
• neposredno z onesnaževanjem vodotoka
• neposredno s svetlobnim onesnaževanjem
• posredno z onesnaževanjem vplivnega prostora nad jamskim sistemom
• Nelegalen jamski turizem, ki je lahko povezan tudi z direktnim uničevanje jamskega prostora (odstranjevanje kapnikov, sige...).

Rešitve in priporočljiva raba

• zmerni, omejeni obisk in turizem,
• zaprtje nekaterih vhodov,
• ureditev in sanacija jamskih odlagališč.

Avtorji (Biološki inštitut ZRC SAZU)
Jame in polži: Rajko Slapnik
Hrošči: Alja Pirnat
Metulji: Tatjana Čelik