Za izpolnjevanje obvez v okviru Kjotskega protokola je Slovenija nedavno sprejela Operativni program za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (2005), ki med pomembnimi ukrepi izpostavlja energetsko učinkovite novogradnje, energetsko obnovo obstoječih stavb in izkoriščanje obnovljivih virov energije. Eden takšnih je sončna energija, zato jo je smiselno uporabiti pri energetsko učinkoviti gradnji. Trajanje in energija sončnega obsevanja sta poleg tega vse pomembnejša podatka v kmetijstvu, vinogradništvu in načrtovanju naselij, zato bi bilo podatke o prostorski razporeditvi in analizi osončenosti smiselno uporabiti pri strateškem načrtovanju razvoja določene pokrajine.

Meritve sončne energije opravljamo s sateliti ali neposredno na zemeljski površini s piranometri. Zaradi velike medsebojne oddaljenosti piranometrov in razmeroma majhne ločljivosti tovrstnih satelitskih senzorjev, moramo osončenost modelirati. Z modeli lahko pridobimo podatke, kjer jih s sateliti ne moremo, poleg tega pa so uporabni tudi za določevanje osončenosti za poljubna obdobja. Uporabimo jih lahko za določitev optimalne usmerjenosti (orientacije) sončnih celic, ugotavljanje primernosti prostora za izkoriščanje sončne energije itd. Pri določevanju sončne energije moramo upoštevati vpadni kot sončnih žarkov, izoblikovanost površja in podnebje.

Rezultati študije imajo poleg samega poznavanja potenciala sončevega obseva na Krasu veliko vrednost za načrtovanje energetsko varčnih stavb na veliko širšem območju. Glede energetske učinkovitosti so zastavljeni že omenjeni cilji na državni ravni, zato je treba pri vseh novogradnjah in obnovitvenih delih upoštevati naslednja načela: zmanjšati toplote izgube stavbe, uvesti energetsko učinkovito prezračevanje in izkoristiti obnovljive vire energije.

Gre za temo, ki se ji bo treba v bližnji prihodnosti bolj posvetiti, tako zaradi morebitnega pomanjkanja fosilnih goriv, kot zaradi globalnega ogrevanja. S sončnimi celicami in drugimi sprejemniki (kolektorji) na strehah stavb bi lahko priskrbeli dovolj energije za vse porabnike v Sloveniji. Vendar se podjetja in posamezniki, ki so se kot pionirji spustili v to področje, ne zavedajo, da so jim o osončenosti na voljo le zastareli podatki evropskih agencij. Ljubljana je bila namreč še dobro desetletje nazaj dokaj onesnaženo mesto, zato je bil vpliv osončenosti močno oslabljen. Ker je imela Ljubljana v Sloveniji edini piranometer, s katerim se meri Sončevo energijo, so bile meritve preslabo interpolirane v preostala območja Slovenije. Potencialnim uporabnikom teh zastarelih podatkov, so tako na voljo napačne – podcenjene vrednosti osončenosti. Napačno so določeni tudi optimalni nagibi in azimuti sprejemnih ploskev. Tudi slovenska podjetja, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem energije Sonca, so imela na voljo le te podatke, z novejšimi izračuni pa bodo lahko optimirala delovanje in nameščanje svojih izdelkov.

Vodja: Klemen Zakšek

Sodelujoči:

• Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU: Krištof Oštir, Žiga Kokalj, Aleš Marsetič, Peter Pehani
  
• Trimo: Miha Kavčič, Boštjan Černe, Darja Šurla