Kras
Vpliv reliefa na osončenost

Osončenost (obsevanost s sončnim sevanjem) zemeljskega površja, ki običajno ni vodoravna ploskev, je zanimiv podatek za gozdarje, agronome, ipd. Zato moramo globalno osončenost (osončenost vodoravne ploskve) preračunati v kvaziglobalno osončenost (osončenost poljubno nagnjene ploskve) z upoštevanjem oblike reliefa. Medtem ko globalno osončenost pogojujejo astronomski in podnebni vplivi, pa je kvaziglobalna osončenost tal odvisna še od oblike reliefa in albeda tal. Kvaziglobalno osončenost lahko delimo na direktno (vpliv vpadnega kota Sonca in senc) in difuzno (vpliv deleža vidnega neba).

Direktna kvaziglobalna osončenost je glede na direktno globalno osončenost spremenjena za razmerje med kosinusom vpadnega kota Sončevih žarkov (kot med normalo na relief in sončnimi žarki) in kosinusom zenitnega kota Sonca (kot med normalo na elipsoid in sončnimi žarki). Kadar je vpadni kot sončnih žarkov na zemeljsko površje manjši od zenitnega kota Sonca, je osončenost nagnjene površine večja kot osončenost horizontalne ploskve (in obratno). Če je površina v senci, je njena direktna osončenost enaka nič. Ali je neka površina v danem trenutku v senci, določimo na osnovi poznanega vpadnega kota sončnih žarkov – ko je vpadni kot manjši od 90°, je ob jasnem vremenu površina obsijana, če med Soncem in njo ni nobene ovire, sicer nastane vržena senca. Kadar so sončni žarki vzporedni reliefu oz. je vpadni kot približno 90°, je površina zaradi raznih naravnih in antropogenih ovir le delno obsijana – delna senca. Površina je v lastni senci, če je vpadni kot večji od 90°. Vržena senca je mogoča le takrat, ko že obstaja lastna senca. Zato vržene sence iščemo le, kadar že obstaja območje z vpadnim kotom večjim od 90°. Ko je znano, da obstaja za lastno senco tudi vržena senca, moramo določiti še, do kje ta sega. Dolžino sence določata najvišja točka ovire in lega Sonca.

Ker zemeljsko površje načeloma ni omejeno z matematičnim horizontom, ampak s horizontom, ki ga omejuje relief, le ta vpliva tudi na kvaziglobalno difuzno osončenost. Na ravnini je poljubna ploskev bolj izpostavljena difuzni osončenosti kot v ozki dolini s temnimi pobočji, saj prihaja večina difuzne osončenosti iz svetlega neba, tega pa se na odprtem vidi neprimerno več. Ob predpostavki, da je difuzna osončenost izotropna – neodvisna od smeri, se kaže vpliv oblike reliefa v deležu vidnega neba, ki pove, koliko celotne nebesne poloble je vidno nad poljubno točko. Najprimernejša mera za izražanje deleža vidnega neba je prostorski kot. Prostorski kot poljubnega predmeta z izbranega opazovališča podaja razmerje med površino tega predmeta s krogelno površino, ki ima polmer enak oddaljenosti opazovališča do predmeta. Če vidimo celotno nebesno poloblo, znaša delež vidnega neba 1, v primeru, da smo omejeni z reliefom ali rastjem, pa je ta delež manjši. Izračunamo ga iz povprečnega višinskega kota obzorja.

Območja
v senci prejmejo le difuzno osončenost, ki je običajno mnogo šibkejša od
direktne. (Foto: detritus)

Območja v senci prejmejo le difuzno osončenost, ki je običajno mnogo šibkejša od direktne. (Foto: detritus)

Globalno direktno osončenost popravimo za kvocient med kosinusom vpadnega kota in kosinusom zenitnega kota sonca.
Globalno direktno osončenost popravimo za kvocient med kosinusom vpadnega kota in kosinusom zenitnega kota sonca.
Vpadni kot sonca pogojuje, ali je nagnjena površina v senci ali ne.
Vpadni kot sonca pogojuje, ali je nagnjena površina v senci ali ne.
Med pobočji je difuzna osončenost z neba zmanjšana zaradi manjšega deleža vidnega neba.
Med pobočji je difuzna osončenost z neba zmanjšana zaradi manjšega deleža vidnega neba.


Interaktivni zemljevid