Tudi v prejšnjih stoletjih so gozdna zemljišča doživljala precejšnje spremembe. Od 14. stoletja dalje je obravnavano območje postajalo vse bolj golo in pusto. Najbolj prizadet je bil Matični Kras, ki je bil v 19. stoletju že močno degradiran in je dajal vtis kamnite puščave. Pri tem so zelo pomembno vlogo odigrale naravne razmere, saj je bilo ogolelo površje izpostavljeno močni burji in ob močnih padavinah eroziji prsti.

Sredi 19. stoletja so Avstrijci začeli z načrtnim pogozdovanjem; leta 1859 je bil uspešno zasajen prvi nasad s sadikami črnega bora. Do leta 1914 so z njim pogozdili skoraj 11.000 ha kraških goličav. Tako se je podoba kraških območij znova začela spreminjati. Analiza sprememb zastopanosti gozda po letu 1825 je pokazala, da gozd ni nazadoval v skoraj nobeni katastrski občini.

V 20. stoletju je načrtno pogozdovanje izpodrinilo stihijsko ogozdovanje. Gozd se je pričel hitro širiti, še zlasti po letu 1961. Po letu 1825 se je na Krasu delež gozda povečal za štiriinpolkrat, samo po letu 1961 za kar trikrat. Širjenje gozda v drugi polovici 20. stoletja je posledica neugodnih demografskih tokov in krize v razvoju podeželja nasploh. V prvi vrsti je potrebno omeniti manj ugodne naravne razmere za kmetijstvo in s tem nazadovanje te dejavnosti. To še posebej velja za živinorejo, ki je zlasti na Krasu izrazito nazadovala.

Zaraščanje pokrajine je postal pereč in aktualen problem, pomemben tudi z vidika prihodnosti obravnavanega območja. Značilna kulturna pokrajina kraških območij je posledica aktivnega delovanja človeka v njej, tako da gozd, ki se nezadržno širi, ogroža stoletna naprezanja naših prednikov. Širjenje gozdov je mogoče nadzorovano uravnavati z aktivnim gospodarjenjem z gozdovi, uporabo lesne biomase, ohranjanjem predelave lesa in lesne industrije ter s spodbujanjem kmetijstva.

Avtorja
Mimi Urbanc in Franci Petek