Korenine deforestacije na Krasu segajo že v ilirsko dobo. Večino gozda na ravninah in najbližjih pobočjih so izsekali že Iliri in Rimljani. Glavni vzrok naj bi bilo nekdanje požigalništvo, vezano na pridobivanje novih obdelovalnih zemljišč in pašnikov, pa tudi na varnost pred divjadjo in roparji. Svoje je prispevala tudi paša, ki je povzročila spremembe zlasti v nekdanjih nizkih gozdovih puhastega hrasta in gabra, ki so se prek različnih degradacijskih stopenj spremenili v travišča in kamnišča.
Z načrtnejšim pogozdovanjem so pri nas začeli Avstrijci, posebne zasluge za to pa ima Josip Ressel. Vpliv človeka na gozdno rastje se je zaradi gospodarskih sprememb zmanjšal in s tem so bile dane možnosti za naravno obnovo in širjenje črnega bora ter postopno obnovo listnatega gozda. Gozd je izgubil zgolj varovalno vlogo in pridobil lesnoproizvodni pomen.
Okrog leta 1910 lahko ugotovimo relativno največjo navezanost človeka na kmetovanje, pri čemer je imela najpomembnejšo vlogo samooskrba s hrano. Zaradi izrazitih naravnih omejitvenih dejavnikov, ki niso omogočili dodatne kultivacije zemljišč, hkrati pa so bila izrabljena tudi zemljišča v komajda še primernih okoliščinah, je pozneje prišlo do zmanjšanja števila ljudi in gostote naseljenosti.
Podrobnejše študije razkrivajo tudi obsežna starejša opuščanja kmetijskih zemljišč, navadno v slabših naravnih razmerah in v večji oddaljenosti od naselij. Ugotavljajo tudi že več kot sto let opuščene nekdanje njive in travnike, ki jih je, kljub temu da je naravno zaraščanje na apnencu počasneje kot na sosednjem flišu, pozneje prerasel gozd. Sčasoma se je meja oddaljenosti opuščenih zemljišč vse bolj približevala naseljem.
Vzrok za zelo majhen delež njivskih zemljišč v vseh kraških pokrajinah je značilnost kraškega površja, ki omogoča ureditev njiv le na dnu vrtač, po raznovrstnih kraških kotanjah ter po suhih dolinah in zakraselih ravnotah. V preteklosti so si ljudje skušali pridelovalne razmere izboljšati s trebljenjem kamenja s kraškega površja. Najbolj znano je bilo urejanje vrtač, kjer so posegli tudi v njihovo obliko in nastale so tako imenovane “delane” vrtače. V njih so se najdlje ohranile njive in travniki. V preteklosti je bila tudi ostra meja med otrebljenimi travniki in neotrebljenimi pašniki, kjer je kamenje zavzemalo tudi čez polovico površja.
Poleg zemljiške razdrobljenosti je potrebno izpostaviti slabšo primernost kraških tal za strojno obdelavo. Za naselja na izrazito zakraselem površju velja, da je večina njihovih zemljišč na kamnatem, drobno razjedenem in z vrtačami posutem površju. Neprimerno boljše možnosti za strojno obdelavo so na območjih, ki jih prekrivajo kvartarne naplavine. Dna kraških polj, prekrita z vršaji in rečnimi naplavinami, so lahko, v kolikor niso premokrotna, prave "oaze" intenzivno obdelanega sveta sredi sicer kamnate in z vrtačami razčlenjene okolice. Njihov glavni problem so razmeroma neugodne mikroklimatske poteze, saj zaradi lege sredi vzpetega sveta pogosto prihaja do toplotnega obrata s povečano meglenostjo.
Po 2. svetovni vojni so gospodarske spremembe z razvojem nekmetijskih dejavnosti povzročile velike spremembe. Zmanjševanje števila aktivnega kmečkega prebivalstva je povzročilo tudi splošno ekstenzifikacijo rabe tal, vendar je stopnja navezanosti na zemljo ostala precejšnja, zato je prometa z zemljišči razmeroma malo. Tudi slabše obdelana zemljišča niso naprodaj; zainteresirani jih lahko dobijo kvečjemu v najem. Tako je bil na obravnavanem območju leta 2002 delež gospodinjstev, ki so pridelovala hrano, še vedno 46,7 % (občina Vipava 62,4 %, občina Cerknica 58,8 %, občina Komen 57,0 %, občina Divača 56,2 %), v Sloveniji pa le 42,8 %, kar bolj kot na nadpovprečni pomen kmetovanja kaže na precejšnjo mero tradicionalizma. Težko bi namreč rekli, da kmetijstvo pomeni temelj preživljanja več kot peščici ljudi.
Ponekod pa se vendarle pojavlja tudi intenzifikacija rabe tal. Kot pomembna dejavnika zanjo velja v Vipavski dolini izpostaviti melioracije v njenem zamočvirjenem zgornjem delu in namakanje z zajezitvijo potoka Vogršček v bolj sušnem spodnjem delu. Tu so načrtno zasadili velike sadovnjake in po Biljensko-Vrtojbenskih gričih obsežne vinograde. Čeprav na Krasu prevladujoč proces spreminjanja rabe tal ostaja ogozdovanje, so v zadnjih dveh desetletjih uspešno trženje terana in boljše možnosti namakanja zaradi izgradnje vodovoda tamkaj povzročili omejeno, statistično prikrito intenzifikacijo z obnavljanjem in celo povsem novim urejanjem vinogradov, njiv in vrtov na vaških zemljiščih v neposrednem zaledju naselij.
Avtor
Drago Kladnik
