Vipavska dolina se razteza v dolžini 40 km od povirja potoka Močilnika pod Razdrtim na vzhodu, do Goriške ravnine ob državni meji z Italijo na zahodu. Ravninski svet ob reki Vipavi prehaja na južni strani v Vipavska brda in Vrhe, v srednjem in spodnjem delu pa ga členijo blago razgibani flišni Biljenski griči.
Geološko je Vipavska dolina eocenska flišna sinklinala, ki je v zgornjem in srednjem delu široka in ravna, v spodnjem pa razgibana s flišnimi slemeni, ki se končajo pri izlivu Vipave v Sočo. Spodnjeeocenski fliš sestavljata predvsem tankoplastovit laporovec in peščenjak, v pregibih, na terasah in drugih površinskih oblikah pa se pojavljajo tudi odpornejši vložki apnenca.
Vipavska dolina je gosto poseljena tradicionalna kmetijska pokrajina, v kateri poraščajo gozdovi le tretjino površja. Nekdaj prevladujoče gojenje mešanih kultur se je spremenilo s posodabljanjem kmetijstva in strojnim opremljanjem kmetij. Sestavo in ustroj kmetijskih zemljišč na dnu doline so bistveno spremenile melioracije. V spodnjem delu doline so na novo uredili obsežne vinograde in sadovnjake, ki jih namakajo z vodo iz Vipave in zajezitvenega jezera Vogršček.
Pivka ali Pivško podolje je pokrajina ob reki Pivki obdana z visokimi kraškimi planotami. Pokrajinske razlike, predvsem kamninske, delijo pokrajino na Zgornjo ali Podsnežniško in Spodnjo ali Podnanoško Pivko. Slednja obsega najširši del podolja in ji pravijo tudi Postojnska kotlina ali celo Postojnsko polje.
Zgornja Pivka obsega pretežno kraški svet med Prestrankom in Šembijami, Spodnja Pivka pa leži ob stalnem toku Pivke od Prestranka navzdol, predvsem pa v porečju Nanoščice. Je iz flišnih kamnin, to je laporovcev, peščenjakov in konglomeratov, odloženih v eocenu. Ker so vododržne, je na njih razvit rečno-denudacijski relief z oblimi griči ter vmesnimi plitvimi in ploskimi dolinami. Dna dolin prekrivajo rečni nanosi, predvsem pesek, ilovica in nekaj proda.
Pivško podolje je nekakšna streha notranjskega krasa, od koder se ob apneniškem obrobju razlivajo vode v različne smeri. Tu poteka razvodnica med Črnim in Jadranskim morjem.
Po drugi svetovni vojni je pokrajina izgubila svoje gospodarsko težišče, Trst, in je postala prehodna pokrajina med Ljubljano in Reko ter naglo razvijajočima se Koprom in Novo Gorico.
Brkini so približno 30 km dolgo in do 10 km široko v dinarski smeri razpotegnjeno hribovje, ki predstavlja flišni otok sredi sicer kraškega sveta. Pokrajina je najvišja na severozahodu, kjer se pri Artvižah vzpne do 817 m visoko in se nato postopoma spušča proti jugovzhodu ter seže ob slovensko-hrvaški meji še vedno do višine prek 600 m. Severozahodni in osrednji del Brkinov sta hribovita, jugovzhodni del pa zaradi manjših višinskih razlik bolj spominja na gričevje.
Kamninska sestava Brkinov je razmeroma enotna. Večji del površja gradi fliš eocenske starosti, ki zapolnjuje sinklinalo med Čičarijo in Snežnikom. Na znižanih robovih flišne gmote so najprej paleocenski apnenci, ki sestavljajo del severozahodnih Brkinov in podnožje Vremske doline, nato pa mezozojski apnenci, največ v Košanski dolini ter na stiku Brkinov s Podgrajskim podoljem. Pri Vremskem Britofu so v podlagi zgornjekredne vremske plasti. V njih so manjše premogovne plasti, ki so jih nekoč izkoriščali.
Brkini so redko naseljeni in gostota poselitve komaj dosega 25 ljudi na km2. Agrarna prenaseljenost in prometna odmaknjenost od večjih središč sta bila že od nekdaj temeljna vzroka za odseljevanje prebivalcev.
