Zemljišča v skupni lasti so od nastanka dalje doživljala spremembe. Gozd je bil razdeljen med kmete, na preostalih zemljiščih so nastajale nove kmetije ali pa so se že obstoječe povečale. Od konca fevdalizma se je pomen izraza gmajna zožil zgolj na pašnike. Prav pašništvo je kot najstarejša oblika živinoreje ustvarilo in ohranjalo razmerje med skupno in zasebno lastnino.

Kljub temu, da je bila večina skupnih zemljišč prej ali slej razparcelirana in je prešla v zasebne roke, so se nekatera ohranila vse do srede 20. stoletja, ko so ob spremembi družbenopolitičnega sistema postala predmet razlastitvenih postopkov.

V kraških predelih se je skupna zemlja imenovala kraška gmajna. Večinoma je bila namenjena paši, redkeje košnji. V zadnjih stoletjih je doživljala intenzivne spremembe. Dober pokazatelj teh procesov je spreminjanje deleža travnikov in pašnikov. Leta 1825 je bilo na obravnavanem območju skoraj 80 % zemljišč namenjenih pašnikom ali travnikom. Do leta 1961 se je njihov delež zmanjšal na polovico. Karta dejanske rabe tal, izdelana na podlagi interpretacije letalskih posnetkov, kaže, da je travinje leta 2002 zavzemalo le še 14 % ozemlja. Delež travnikov in pašnikov se je najbolj zmanjšal prav na Krasu.

Od 33.460 ha travnikov in pašnikov na obravnavanem območju jih je skoraj četrtina ali nekaj manj kot 8000 ha znova prešlo v last agrarnih skupnosti. 13 denacionalizacijskih primerov še ni rešenih. Največ zemljišč je bilo vrnjenih v skupno last na območju Krasa in Pivškega podolja. Na Krasu z 68 % prevladujejo kmetijska zemljišča oziroma pašniki, torej ostanki kraških gmajn, v Pivškem podolju pa z dobrimi 56 % gozd. Leta 1949 je bilo tu razmerje med travinjem in gozdom 71 % proti 27 %, leta 2007 pa 45 % proti 53 %.

Preglednica: Število registriranih agrarnih skupnosti in površina že vrnjenih skupnih zemljišč s stanjem leta 2007 po naravnih pokrajinah obravnavanega območja.

 
Avtorja
Mimi Urbanc in Franci Petek