Raba tal, še zlasti kmetijska, je v veliki meri odvisna od naravnogeografskih razmer. Obravnavano območje je naravnogeografsko izredno heterogeno. Deloma spada v sredozemski, deloma v dinarski del Slovenije. Območje seka avtocestni in železniški koridor med Ljubljano in Trstom z odcepi v Novo Gorico in Koper; ob njem so razmeščena naselja in posamezna industrijska območja.

Na eni strani so na zahodu intenzivna vinogradniška in sadjarska območja, na drugi pa obširne gozdnate visoke kraške planote. Približno dve tretjini obravnavanega območja prekriva gozd, kar je približno 7 odstotnih točk več kot v celotni Sloveniji. V primerjavi z državnim povprečjem je tudi več travnikov in pašnikov, medtem ko delež njiv predstavlja le četrtino državnega povprečja. V zadnjih desetletjih so se nekdanji obsežni pašniki na slabo rodovitnem kraškem površju v znatni meri zarasli z grmičevjem in gospodarsko malo vrednim gozdom; delež teh zemljišč predstavlja kar 4 % od celotne površine obravnavanega območja. Ker sta vanj vključeni sredozemski pokrajini Vipavska dolina in Kras, je nadpovprečen delež vinogradov.

V 20 stoletju so bile zlasti na obmejnem območju z Italijo spremembe rabe tal precej intenzivnejše kot drugod v Sloveniji. Zaradi naravnogeografske in družbenogeografske pestrosti obravnavanega območja je raba tal v posameznih pokrajinskih enotah povsem različna, prav tako se precej razlikujejo dejavniki, ki vplivajo nanjo. Oris rabe tal kot tudi dejavnikov njenega spreminjanja je možen le po posameznih pokrajinah. Prikazano rabo tal je torej treba razumeti kot trenutno stanje v obdobju intenzivnih, z vidika rabe tal deloma tudi nasprotujočih si procesov.

Avtor
Matej Gabrovec