Podzemlje, kot življenjski habitat, je sorazmerno izoliran prostor, brez svetlobe in v katerega je dostop živali otežkočen. Zaradi teme in omejene povezave s površjem, je v običajno energetsko revnih jamah zaloga hranil pičla ter kakovostno revna. Na specifične in konstantne jamske pogoje so se živali, ki naseljujejo podzemlje, prilagodile z morfološkimi, fiziološkimi in vedenjskimi prilagoditvami. To hkrati pomeni, da ne morejo tolerirati sprememb jamske temperature, relativne vlažnosti in povečanega vnosa alohtonih snovi s površja. Takšne spremembe pomenijo porušenje in odklon od naravnega ravnovesja, ki lahko vodi celo do izumrtja vrst. Čeprav so nekatere skupine živali, kot npr. žuželke v podzemlju zastopane z mnogo manjšim številom vrst kot na površju, so druge (npr. raki) zelo številne, saj po številu podzemeljske vrste celo prekašajo površinske. V splošnem nudijo jame bivališče številnim živalim, še zlasti nevretenčarjem, med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in na skromne zaloge hranil, da so postali prave podzemeljske živali. Zanje je značilno, da preživijo ves življenjski cikel, vključno z razmnoževanjem, v podzemlju ter da izven jame niso sposobni preživeti. Troglobionte imenujemo tiste organizme, ki poseljujejo podzemeljske kopenske habitate, medtem ko so stigobionti prilagojeni na življenje v podzemeljskih vodnih habitatih. Živali, ki živijo na omejenem območju, zgolj v omejenem številu jam, v jamskem sistemu, v predelu ene jame imenujemo endemiti. Kljub majhni površini je Slovenija po številu specializiranih prebivalcev podzemeljskih voda s preko 140 znanimi vrstami najbogatejša država na svetu. Tudi število troglobiontov z več kot 150 znanimi vrstami le malce zaostaja za biodiverzitetno najbogatejšimi svetovnimi območji.
S ponornicami pritekajo v podzemno okolje komunalno in industrijsko onesnažene vode, zaradi česar izginejo občutljivi jamski organizmi (Sket in Bole 1981). Z organskim onesnaženjem v notranjost kraškega podzemlja uspešno vdirajo številne površinske živali, kot so ličinke enodnevnic, hironomidi, površinske postranice rodu Gammarus in vodni oslički (Asellus aquaticus). Te živali, ki običajno živijo v površinskih vodnih telesih, začno izpodrivati jamske vrste, npr. jamske postranice rodu Niphargus in jamske vodne osličke (Asellus aquaticus cavernicolus). Nekoč v podzemni reki Pivki zelo redek površinsko živeči vodni osliček Proasellus istrianus je dosegel enako razmerje z jamskim Asellus aquaticus cavernicolus. Številčnost jamske vrste se je pričela zmanjševati. Tak proces ogroža bogato in zanimivo jamsko favno v mnogih jamah našega krasa. Številna brezna na krasu so v preteklih desetletjih postala smetišča, v katera ljudje odmetavajo različne odpadke. Kako človek ogroža kraško podzemlje najbolj nazorno kaže primer človeške ribice Proteus anguinus, ki v svojem naravnem okolju nima naravnega sovražnika. Pa vendar, najhujši izmed vseh sovražnikov tega simbola vsega slovenskega klasičnega krasa je ravno človek. Proteus anguinus je edini predstavnik družine močerilarjev pri nas in tudi edini predstavnik podzemeljskih vretenčarjev v Evropi, ki živi v podzemeljskih vodah dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v severni Italiji, preko južne Slovenije, jugozahodne Hrvaške do Hercegovine.
Jamski turizem in turistična infrastruktura prineseta v jame spremenjene pogoje. Obstoja jamskega živalstva ne ogroža zgolj onesnaževanje površja in podzemlja, temveč tudi drugi infrastrukturni posegi, ki se izvajajo pri urejanju turističnih jam (Culver in Sket 2002). Eden od osnovnih infrastrukturnih elementov so vrata, rešetke in ograje, ki zapirajo vhode v jamo ter vplivajo na kroženje zraka v jamskem sistemu in otežkočajo komunikacijo jamskim organizmom s površjem. Jame z odprtimi vhodi so priljubljena prezimovališča številnim netopirjem. Razmere v jamah so stabilne; pomembno pa je predvsem to, da je zrak nasičen z vlago, saj tako prepreči izsuševanje živali. Po končanem obdobju prezimovanja oziroma, ko postanejo razmere v okolju neprimerne, netopirji povečajo presnovo na raven aktivnega stanja in odletijo na novo lokacijo v jami ali jo celo zapustijo. Netopirji se na dražljaje iz okolja kot npr. dotikanje, osvetlitev, povišanje temperature in zmanjšanje relativne vlažnosti odzovejo relativno počasi. Navadno potrebujejo celo uro, da se ogrejejo na normalno telesno temperaturo. Takšna motnja od njih zahteva porabo velike količine energije, ki v zanje neugodni življenjski oziroma razvojni fazi, lahko pomeni celo smrt. Trajno spremenjeni mikroklimatski pogoji lahko povzročijo nepopravljivo škodo na populacijah jamskih organizmov. Na živalstvo vplivajo tudi druge turistične infrastrukture: npr. fizične prepreke in spremembe podlage, reguliran tok vode. Spremembo za organizme prinesejo tudi različni odpadki ter spremenjene klimatske razmere. Postojnska jama velja v slovenskem, pa tudi svetovnem merilu za eno najbolj obiskanih jam. Hkrati pa je Postojnska jama tudi biodiverzitetno najbogatejša jama na svetu, kar pomeni, da je bilo v sistemu Postojnskih jam ugotovljeno največje število podzemeljskih vrst živali na svetu, čeprav je danes stanje v jami bistveno revnejše od tistega, o katerem govori starejša literatura. In prav Postojnska jama je tipsko nahajališče številnih »zgodovinskih« jamskih živalskih vrst, kot sta človeška ribica Proteus anguinus in hrošč drobnovratnik Leptodirus hochenwarti. Mnogo podzemnega okolja in živali je bilo uničenih tudi zaradi posegov na kraškem površju, saj se v jami pod spremenjenim površjem predrugačijo klimatski pogoji in vodni režim.
Urejanja ter obiskovanja jam v turistične namene ne moremo preprečiti. Prav tako kot raziskovanje podzemeljskih živali, je treba vzpodbujati tudi trajnostni jamski turizem, saj le na ta način krepimo zavest o nacionalnem naravnem bogastvu. Za zaščito naravne in kulturne dediščine je potreben nadzor o zbiranju in iznosu jamskih živali ter nadzor pri fizičnih posegih v jame, v izogib kasnejšemu morebitnemu agresivnemu čiščenju zelene obrasti alg na kapnikih. Inventarizacija jamskega živalstva je pomembna zaradi preprečitve uničenja posebnih mikrohabitatov v jamah, ki so pomembna bivališča (tipskih) jamskih živalih. Podzemeljski habitati so zaradi stabilnosti ekoloških parametrov primeren model za raziskovanje ekoloških interakcij in evolucijskih odnosov. Poleg tega v podzemlju živi tudi veliko živalskih vrst, ki so še neodkrite. Pri nedavni raziskavi favne v curkih prenikle vode v Postojnsko-Planinskem jamskem sistemu je bilo ugotovljenih 37 vrst ceponožnih rakcev, ki predstavljajo najbolj zastopano skupino epikraških živali. Med njimi jih je kar 8 za znanost novih vrst (Pipan 2005). Epikras je zgornji kamninski sloj nad kraškimi jamami, pod prstjo, je močneje razpokan ter prepreden z večjimi in manjšimi špranjami. Ta izredno bogati habitat s podzemeljsko favno je ogrožen zaradi neposredne izpostavljenosti vplivom s površja. Onesnažena voda, ki pronica skozi prst s površja se na poti v podzemlje neprečiščena zbere v epikrasu in negativno vpliva na biodiverziteto in številčnost specifične in občutljive favne, ki naseljuje epikras. Ne glede na to, ali so jame urejene za turistične obiske ali ne, je živalstvo v njih pogosto vrstno zelo pestro. To dejstvo nam nalaga obveznosti za raziskovanje in varovanje podzemeljskih habitatov tudi v prihodnosti.
Literatura
Culver C.D., Sket B. 2002: Biological monitoring in caves, Acta carsologica 31, 1, str. 55-64. Ljubljana.
Pipan, T. 2005: Epikarst - a promising habitat : copepod fauna, its diversity and ecology : a case study from Slovenia (Europe), (Carsologica, 5). Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Postojna.
Sket B., Bole J. 1981: Organisms as indicators of hypogean water connections. Naš krš 10/11, str. 243-252. Sarajevo.
