Obravnavano območje jugozahodne Slovenije je po splošni selitveni dinamiki podobno preostali Sloveniji – okrog 45 % ali 81.000 oseb se je v naselje zdajšnjega bivanja priselilo iz drugega naselja. Večinoma je šlo za selitve med slovenskimi naselji, približno 8 % ali 14.800 prebivalcev območja pa se je priselilo iz tujine, zlasti iz nekaterih držav, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije. Priseljenci iz sosednje Italije so nekoliko številčnejši le v obmejnih naseljih in v mestu Nova Gorica.

Selitve med slovenskimi regijami in s tujino so bile najkrepkejše med letoma 1970 in 1985, zatem so se zelo okrepile lokalne selitve na krajše razdalje, zlasti v smeri mesto–podeželje. Ta pojav navadno imenujemo suburbanizacija.

V zadnjem obdobju (med letoma 1995 in 2003) se je na obravnavano območje priselilo 3007 ljudi več kot se jih je odselilo. Priseljenci so prihajali predvsem iz drugih slovenskih občin. Obravnavano območje ima pozitivni selitveni prirast tudi s tujino, a le z državami na območju nekdanje Jugoslavije, ne pa na primer z drugimi državami Evropske unije.

Tako kot je zelo raznoliko po družbenogospodarskih in demografskih značilnostih, se znotraj njega pojavljajo tudi precejšnje razlike v intenzivnosti in smereh selitev. Prebivalstvo je selitveno najmanj mobilno v osrednji in zgornji Vipavski dolini ter na območju Ilirske Bistrice, najbolj pa na širšem območju Nove Gorice ter na skrajnem vzhodu, v občinah Logatec in Vrhnika, kamor se je v zadnjih petnajstih letih priselilo veliko ljudi iz Ljubljane.

Avtor
Peter Repolusk