Obravnavano območje je bilo v preteklosti etnično kompaktno slovensko. Večje spremembe etnične, jezikovne in verske sestave so se zgodile šele po letu 1960, ko se je tjakaj priselilo večje število oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Leta 1991 se je 90 % prebivalcev območja opredelilo za Slovence, med preostalimi pa so bili najštevilčnejši Srbi, Hrvati in Bošnjaki.

Ob popisu leta 2002 se je delež opredeljenih za Slovence zmanjšal na 84,6 %, zmanjšal se je tudi delež večine drugih etničnih skupin. Nasprotno se je za skoraj za trikrat (na 11.293) povečalo število oseb v kategoriji neznano, slabih 4000 vprašanih pa na vprašanje o etničnosti ni želelo odgovoriti. Podobno velja za ostala območja Slovenije. Prevladuje ocena, da se etnična sestava v resnici ni pomembneje spremenila in da so razlike odraz spremenjene metodologije popisa prebivalstva.

To kažejo tudi podatki o maternem jeziku za leto 2002. Za 89,3 % prebivalcev obravnavanega območja je materni jezik slovenski, za 7,3 % bodisi srbsko-hrvaški, srbski, hrvaški ali bosanski. Največji delež prebivalstva, ki etnično ni slovensko, imajo večja mesta ter občine, kjer so bile večje vojašnice nekdanje JLA, denimo Vipava, Ilirska Bistrica, Postojna.

Po veroizpovedi je območje kompaktno rimokatoliško, nekaj je tudi pravoslavcev in muslimanov. V celotnem prebivalstvu se je delež opredeljenih za katolike med popisoma 1991 in 2002 zmanjšal z 69 na 58 %, zlasti na račun kategorij ateist, neznano in oseba ne želi odgovoriti. Vzroki so deloma podobni kot pri razlikah o izrekanju etnični pripadnosti, deloma pa so zagotovo tudi posledica javnih polemik o upravičenosti statističnega ugotavljanja števila vernikov.

Avtor
Peter Repolusk