Turizem - jamski turizem?

Kaj lahko štejemo za začetek jamskega turizma in kdaj se je ta začel, je lahko odprto vprašanje in stvar razprave. Gotovo pa je, da je ta zvrst turizma v Sloveniji zelo stara dejavnost. Ali lahko antične popotnike, ki so želeli videti in obiskati tedanji znani svet, štejemo za turiste? Sta bila Polibios in Herodot prva znana turista? Ali je bil Pozidonij, ki je malo pred Kristusom obiskal izvire Timave, da bi ugotovil njihovo povezavo z morskim plimovanjem, turist? Je šlo že takrat za znanstveni turizem?

Ali so bila romanja, od življenjskega cilja obiskati Jeruzalem, pa do laže dosegljivih, obisk cerkve za sosednjimi gorami, turizem? Valvasor omenja Sveto jamo v Provansi, kjer naj bi bila pokopana Marija Magdalena, kamor so romale množice vernikov. Za marsikaterega romarja je bila to stopnička bliže nebesom, za gostilničarje v bližini, ki so prodali velike količine vina, tudi to omenja Valvasor, pa je bil to zaslužek od »turizma« (Kranjc 1992).

Naj ostanemo še malo pri Valvasorju. V »Slavi vojvodine Kranjske« je opisal tudi podobno romanje k Sveti jami pri Socerbu nad Trstom. Tja naj bi pričeli verniki prihajati na obletnico smrti Sv. Socerba (nekaj časa je prebival v tej jami) (Slika 1), ki naj bi bil obglavljen 24. maja 284. Da je bila ta jama splošno znana, verjetno prav zaradi teh romanj, dokazuje tudi to, da je v mirovni pogodbi z Benečani leta 1463 posebej omenjena kot »mejna točka«, tako kot grad Socerb (Boegan 1911; Kranjc 1990). V Valvasorjevem času je jama služila kot cerkev (Slika 2) in bila je pomembna romarska »destinacija«. Vprašanje je, kaj je bilo v zgodnje poletni vročini za Tržačane bolj pomembno, obletnica svetnikove smrti ali obisk hladnega podzemlja. Podobno je z jamsko cerkvijo v Landarski jami (Sv. Ivan v Čele) (Slika 3), ki je zabeležena že leta 888 in ki je še danes opremljena z oltarjem, kjer občasno potekajo cerkveni obredi.

Podpisi iz Postojnske jame, najstarejši znani je iz leta 1213 (Slika 4) dokazujejo, da so ljudje obiskovali jame tudi iz drugih, ne le verskih nagibov. S tem v zvezi lahko spet omenjam Valvasorja. V poglavju o Postojnski jami je zapisal tudi: »Ko sem peljal v jamo dva Nizozemca in enega Angleža...« (Sliki 5 in 6) (Valvasor, 1689). Valvasor je pomemben kot predhodnik ali začetnik cele vrste raziskovalnih in drugih panog na Kranjskem (vlivanje kovinskih kipov, načrtovanje predorov), nismo pa še zasledili, da bi ga imenovali za enega naših prvih pobudnikov turizma ali turističnega vodnika. Pa je bil, eno in drugo.

V literaturi so objavljeni opisi številnih popotnikov, ki so potovali preko Kranjske in obiskali tudi Postojnsko ali kako drugo jamo. Iz njihovih zapisov, npr. Keysler, 1730, Pococke & Milles, 1737, Hammer-Purgstall, 1798 (Shaw 2000) je tudi videti, kakšna je bila »turistična« opremljenost teh jam in kakšna je bila spremljajoča ponudba (vodstvo, okrepčilo, prehrana, prenočišče, prevoz). Najbolj znan je opis nemškega pisatelja J. Seume-ja v delu »Spaziergang nach Syrakus« (1803) (Habe 1968).

Sredi 18. stoletja je dunajski dvor poslal direktorja dvornega »kabineta raritet«, J. A. Nagla na Kranjsko, da razišče in ugotovi, kaj so ti kranjski »nenavadni pojavi« (mišljeni so kraški pojavi, o katerih so brali v Valvasorju) (Slika 7). Baltazar Hacquet, eden naših prvih gorohodcev in »veleturistov« (prepotoval je Alpe, Karpate, Dinarsko gorstvo...) pravi, da mu je po kranjskem krasu Valvasorjeva »Slava« služila kot vodnik. Gotovo ima Valvasor tudi največ zaslug, da je v 18. in še celo v 19. stoletju toliko imenitnih tujcev obiskalo današnjo Slovenijo, še posebej pa Postojnsko jamo.

Začetki organiziranega jamskega turizma

Če jamski turizem ni bil ravno edina oblika tedanjega turizma, pa so bile jame gotovo tista posebnost, ki je privlačevala največ tujcev. Tako kot lahko rečemo, da je na osnovi opisovanja našega Krasa ta naravni pojav dobil po njem ime (kras oziroma karst je mednarodni strokovni termin) in da sta se vedi krasoslovje in speleologija v veliki meri pričeli na našem krasu, lahko rečemo, da ima tudi jamski turizem svoje korenine na Slovenskem. In da je prav jamski turizem tisti, ki se je pri nas prvi razvil v mednarodne razsežnosti, prvi, ki je postal pomemben zaradi »tujskega prometa« in z njim povezanega zaslužka.

Leta 1580 je bila osnovana dvorna kobilarna v Lipici – ta je danes ena izmed pomembnih turističnih privlačnosti Slovenije. Toda, ko si jo je prišel ogledat leta 1660 sam cesar Leopold I., to ni bil turistični obisk. Dobri konji so bili potrebni za vojsko, za špansko jahalno šolo, za dvor, itd., in kobilarna je bila pomemben proizvodni objekt, kot bi rekli danes. A za razvedrilo je cesar obiskal naravno čudo v bližini – jamo Vilenico. V literaturi se omenja, da je grof Petazzi leta 1633 prepustil jamo lokavski cerkvi ter si z njo delil dohodke (od »turizma«?). Torej je morala imeti jama dovolj velike dohodke od turizma, da se je to izplačalo omenjati in urejevati s pogodbami in darilnimi listinami. V župnijski kroniki Sv. Mihaela v Lokvi so omenjani tudi »dohodkovni odnosi« med družino Petazzi (Petač) in lokavsko cerkvijo. Tako naj bi ta imela v letih 1816 - 1818 od »jamskega turizma« od 41 do 164 goldinarjev letnega dohodka.

Z jamskim turizmom bi takrat na Kranjskem morda lahko primerjali zdraviliški turizem. Med obema lahko potegnemo kar nekaj vzporednic. Že nekaj let pred Valvasorjevo »Slavo«, a v času, ko je jama Vilenica že dajala dohodke, je na Dunaju 1685 izšel opis Rogaške Slatine. Kmalu za tem, ko je Nagel raziskoval jame po Kranjskem (1748), so že zgradili prvo kopališko stavbo v Dolenjskih toplicah (1767). Pravi razvoj Rogaške Slatine se je pričel 1803, Laškega 1854, to je istega leta, ko je pričel Arnold Rikli razvijati Bled. So pa tudi bistvene razlike. Slovenske toplice težko štejemo med svetovno znane, tudi Bled obiščejo turisti, ker so pač že v Sloveniji. Zelo redki pridejo v Slovenijo prav zato, da bi videli Bled, medtem ko je to oziroma je bilo to relativno pogost pojav v primeru Postojnske in Škocjanskih jam – namen obiska ni bila Slovenija oziroma takratna Kranjska, ampak prav jame.

Če pustimo množični romarski turizem vnemar, se izkaže, da je bil pravi turizem, takrat so bila to »popotovanja«, prihranjen predvsem višjim (in bogatejšim) slojem z vladarskimi družinami na čelu. Da je cesar Leopold I. obiskal Vilenico 1660, je omenjeno že zgoraj. Potovanja plemenitašev in odličnikov so bila običajno tudi podrobneje zabeležena in opisana. Ko je prestolonaslednik Rudolf odpotoval iz Trsta s cesarsko jahto Miramar na Bližnji Vzhod, so kmalu zatem (1882) izdali 613 strani obsegajočo knjigo »Die Orientreise Kronprinzen Rudolf«. Tržaški mestni očetje so hoteli predstaviti svoje mesto cesarju Jožefu II. s posebno knjigo in posebej zanjo so naročili francoskemu krajinarju F. Cassasu več slik – med njimi nekaj pogledov na Škocjanske jame in na Jamo s Predjamskim gradom (Slika 8). Pogled na vhod v Škocjanske jame iz Velike doline obenem dokazuje, da so ljudje že takrat (v drugi polovici 18. stol.) obiskovali njeno dno (Slika 9). To sicer ni bil pravi turizem, pač pa dokaz privlačnosti Škocjanskih jam.

Vrsta tiskanih del našteva imenitne obiske v Postojnski jami, od »kronanih glav« do raznih nižjih plemenitašev, od cesarja Franca I. leta 1816, kar je bil povod za odkritje notranjih delov Postojnske jame (Slika 10), pa do danske kraljice Margarete II. v spremstvu predsednika Kučana leta 2001. Z manj blišča, zato pa morda še bolj odmevni, so bili obiski ljudi, znameniti ne po rojstvu, pač pa po svojih delih, npr. znanstveniki in umetniki; morda najbolj zaradi tega, ker so ti svoje popotne vtise običajno tudi sami objavili. Naj naštejem le nekaj primerov: Alberto Fortis, (zdravnik in naravoslovec, član angleške Kraljeve družbe), Humphry Davy (kemik, geolog, izumitelj), Charles Babage (izumitelj mehanskega kalkulatorja), Richard F. Burton (raziskovalec Afrike), H. Moore (kipar). Zato je bilo tudi odkritje močerila (proteusa) (Slika 11) 1797 v Črni jami močna vzpodbuda bolj razgledanim potnikom, da so se ustavili v Postojni in obiskali Črno jamo (takrat imenovano Magdalena jama), precej teže dostopno od Postojnske jame.

Začetki sodobnega jamskega turizma

Sodobni jamski turizem se ni pričel z odkritjem notranjih delov Postojnske jame 1818, kot običajno beremo v strokovni literaturi, niti s popravilom stopnic do Tominčeve jame v sklopu Škocjanskih jam leta 1823, ampak kar nekaj let prej. Vilenice ne bi posebej omenjali, ker je bila po virih že dolgo časa turistična jama, čeprav za začetek 19. stoletja ni kakih konkretnih podatkov o njenem takratnem stanju kot turistične jame.

Navdušen jamar - amater, do organiziranega jamarstva je bilo treba počakati še 70 let, Josef Eggenhöffner, takrat gostilničar v Borštu pri Vrdeli, je leta 1808 vzel v zakup in uredil za obisk vhodni del Pečine na Hudem letu pri Padričah. A že kmalu po otvoritvi so vanjo vlomili in uničili tako kapnike kot turistične naprave, kar je pomenilo konec turizma v tej jami.

Posredna novica o turizmu v Vilenici je iz naslednjega leta, to je iz 1809, ko naj bi v njenem vhodu postavili zid z vrati. Kaj to pomeni, je brez dodatnih podatkov težko reči: ali je to (ponovni) začetek sodobnega turizma, ali je to prelomni korak v njenem turizmu, ali je to le podatek brez globljega pomena. O tem bo sicer govora še kasneje.

Leto 1819 je bilo prelomno za jamski turizem na Slovenskem. Po odkritju notranjih delov Postojnske jame 1818 je bila jama urejena za turizem in 17. avgusta 1819 slovesno odprta. Tega leta je nakelski župan uvedel knjigo obiskovalcev (Liber Cavernae St. Canziani) Škocjanskih jam (Slika 12), ki je bila hranjena v Gombačevi gostilni v Matavunu, kjer so obiskovalci Škocjanskih jam dobili vse potrebno (Moser, 1877). To je sicer precej manj kot dela, ki so jih opravili v Postojnski jami, dokazuje pa, da je tudi turizem v Škocjanskih jamah postajal vedno bolj organiziran, še posebej, ker so se tega leta lotili tudi nadelave stopnic do Tominčeve jame (Puc 1998).

Naslednji vzpon jamskega turizma je bil proti koncu 19. stoletja. Prav zaradi Škocjanskih jam ustanovljeni Jamski odsek Primorske sekcije DÖAV je 1885 dobil te jame v zakup in jih takoj pričel urejati za turizem. Za razliko od množičnega turizma v Postojnski jami (takrat so bili po jami že položeni tiri), so Škocjanske jame urejali za posebno obliko turizma, za »podzemeljsko planinstvo«.

Takoj po odkritju 1885 so Divaško jamo (imenovali so jo Divaška Vilenica) uredili za turizem. Po obisku avstrijskega prestolonaslednika so jo preimenovali v Kronprinz-Rudolf-Grotte (Slika 13). 1889 se je Jamska komisija pri C.A.I. (Italijanski alpinistični klub) lotila urejanja jame Clementina pri Opčinah. Do konca stoletja so izdali plakat in jamo večkrat razsvetlili za množični obisk, dlje pa z urejanjem niso prišli (Forti 1983). Istega leta so domačini z Velikega otoka pri Postojni odkopali vhod v Otoško jamo - del Postojnskega jamskega sistema. 1905 je tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva odprla za turizem jamo Dimnice pri Slivjah v Matarskem podolju, nekaj kasneje pa je bila v bližini Trsta za turizem urejena še Grotta delle Torri. 1908 je tržaška Commissione Grotte uredila še Veliko pečino oziroma Briškovsko jamo - Grotta Gigante (Guidi 1982). Še vedno pa je bilo nekaj jam, ki so jih turisti radi obiskovali, čeprav niso bile posebej urejene za obisk, kot npr. Planinska jama (Slika 14). Po drugi strani pa je bilo tudi nekaj jam, ki so jih lastniki uredili za svojo zabavo in za svoje goste. Tako je bil v parku habsberške graščine urejen dostop do jame Škratovke, v Rakovem Škocjanu pa je bil omogočen dostop pod Mali most in do vhoda v Zelške jame (Slika 15).

O donosnosti turističnih jam

Končni cilj ne turistov, ampak tistih, ki se ukvarjajo s turizmom, je denar. Tudi v starih časih je bilo tako. Pri Sveti jami nad Marseillem so ga služili gostilničarji. Graditelji oziroma investitorji Južne železnice (1857 je stekla med Ljubljano in Trstom, preko notranjskega in primorskega krasa) so računali, da bo železnica prinašala dobiček tudi s turizmom. In kako naj bi služila s turizmom? Takrat ni bilo v navadi, da bi ljudje množično odhajali v Trst po nakupih. Pač pa so bile ob Južni železnice znane, lahko rečem, da za takratni čas svetovno znane, turistične jame: Postojnska jama in Jama pri Predjami ter Škocjanske jame in Vilenica. In investitorji se niso ušteli: za izjemne priložnosti so v Postojno organizirali celo posebne vlake.

Že med gradnjo železnice so najeli takrat zelo znanega dunajskega geografa in publicista, ki se je ukvarjal tudi s krasom, Adolfa Schmidla, naj podrobneje pregleda kraške posebnosti ob tej progi za potrebe tujskega prometa. Schmidl se je tega lotil resno: njegova opazovanja sodijo med prve sodobne znanstvene speleološke raziskave, odkrival je nove dele podzemlja, dajal nasvete za izboljšanje turistične ureditve in ponudbe. Svoje poglede je objavil v 316 strani obsegajoči knjigi »O jamah pri Postojni, Predjami, Planini in Ložu« (Schmidl 1854). To delo je pogosto navajano kot prva sodobna speleološka monografija, Schmidla pa zato imenujemo »očeta sodobne speleologije« (Kranjc 2003). Tudi Južna železnica se je poslužila Schmidlovih izsledkov. Vrsta pomembnejših turističnih vodnikov (večina je bila namenjenih popotnikom z železnico, npr. dunajski, J. Murray-a, Baedeker) je vključevala dostop in opis Postojnske jame, Jame pri Predjami, Škocjanskih jam in Vilenice. Tudi Thomas Cook, osnovatelj svetovno znane turistične agencije, je obiskal Postojnsko jamo in jo nato vključil v svojo »Evropsko turo«.

V 19. stoletju je bil jamski turizem na Kranjskem v svetovnem vrhu, najbolj razvit, najbolje organiziran, z najsodobnejšo opremo (elektrika in vlak v Postojnski jami), z najobsežnejšo in najuspešnejšo promocijo. To se je odražalo tudi v finančnem pogledu.

Sklep

Na tem delu slovenskega krasa se je jamski turizem v taki ali drugačni obliki začel že v antiki. Od 17. stoletja dalje lahko govorimo o pravem jamskem turizmu, od začetka 19. stol. naprej pa o pravem, sodobnem organiziranem jamskem turizmu. Vsega skupaj je bilo za turizem urejenih kar nekaj jam. Od tega jih je danes dvoje, ki bi jima lahko pripisovali »svetovni pomen«: Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne naravne dediščine UNESCO, in Postojnska jama, ki si jo je od 1819 dalje ogledalo preko 32 milijonov ljudi. Regionalnega ali celo državnega pomena je Grotta Gigante pri Briščikih, ostale jame pa so lokalnega pomena oziroma dodatna turistična ponudba ožje regije. Več jam, ki so bile urejene za turizem, danes ne šteje več mednje.

Kako povečati donos jamskega turizma in obenem ne uničiti njegovih osnov, to je kraškega podzemlja? To je brez dvoma uspelo Postojnski jami in Škocjanskim jamam. Najbolj kričeč primer neuspeha pa sta Pečina na Hudem letu in Clementina. Pa tudi pri nekaterih drugih to vprašanje ni bilo zadovoljivo rešeno. Obisk Vilenice je že dolga leta padal in morda je nekaj resnice tudi na tem, kar je navajala 1883 Postojnska jama v podporo nasprotovanju temu, da bi dali jamo v najem (koncesijo) zasebniku: »Posledica je, da je jama tako oplenjena, da ne nudi ničesar več ogleda vrednega, da je nihče več ne obišče, ne daje nobenih dohodkov več in je zato tudi zakup že davno nehal«. (Kranjc 2003a). Lahko pa so tudi drugi vzroki: »turizem« v Otoški jami je nekaj let cvetel (v glavnem je šlo za prirejanje veselic v jami), nato pa usahnil in so jo opustili. Tudi Pivka jama in Črna jama verjetno ne bi bili finančno upravičeni kot turistični jami, če ne bi bili v sklopu močne organizacije - Postojnske jame. Podobno je s Planinsko jamo, ki pa ni vključena v program organizacije Postojnske jame in jo danes težko štejemo za pravo turistično jamo.

Zgodovina jamskega turizma na tem delu slovenskega krasa nas uči, da naravna lepota še daleč ni dovolj, da bi bila jama lahko uspešna turistična jama. Lahko bi rekli, da mora biti srečen splet okoliščin, kombinacija več dejavnikov, ki omogoči uspešen in dolgotrajen obstoj turistične jame. S tem mislim, da je jama finančno donosna, rentabilna, obenem pa je njena narava toliko ohranjena, da jo je še vedno mogoče prodajati kot »naravno znamenitost«. S tem se pa krog zapre: turistična jama, ki nima dovolj sredstev za varovanje in ohranjanje svojega naravnega okolja, tudi ne more dolgo obstati kot turistična jama. Rezultat propadle turistične jame pa ni finančni polom, to je še najmanj pomembno, ampak nepopravljiva degradacija morda nekoč pomembne in lepe kraške jame.

Literatura

Boegan, E. 1911: La grotta ed il castello di S. Servolo. Alpi Giulie 16, 1, str. 12-22; 2, str. 49-54. Trieste.

Forti, F. 1983: Commissione grotte - cento anni di turismo sotterraneo. Progressione cento, str. 29-31. Trieste.

Guidi, P. 1982: I primi quarant'anni di turismo alla Grotta Gigante. Alpi Giulie 76, str. 35-50. Trieste.

Habe, F., 1968: Luka Čeč, odkritelj Postojnske jame. V: Bohinec, V., Gospodarič, R., Savnik, R. (ur.): 150 let Postojnske jame 1818-1968, str. 9-17. Zavod Postojnske jame, Postojna.

Kranjc, A. 1990: Jamski turizem na Krasu - med najstarejšimi turističnimi panogami. Primorje - Zbornik 15. zborovanja slovenskih geografov, str. 237-240. Zveza geografskih društev Slovenije, Ljubljana.

Kranjc, A. 1992: Valvasorjev obisk Svete jame v Franciji. Življenje in tehnika 43, 2, str. 41-43. Ljubljana.

Kranjc, A. 2003: Veda o podzemskih jamah se je rodila na Slovenskem. Prešernov koledar 2004, str. 99-109. Prešernova družba, Ljubljana.

Kranjc, A. 2003a: 1883 – prelomno leto za Postojno. Sprehod skozi čas, str. 27-28, Turistično društvo, Postojna.

Puc, M. 1998: Vpisna knjiga obiskovalcev Škocjanskih jam. Naše jame 40, str. 72-74. Ljubljana.

Schmidl, A. 1854: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas: mit einem Heft Tafeln in Folio. In Commission bei W. Braumüller, Wien.

Shaw, T.R. 2000: Foreign Travellers in the Slovene Karst 1537 – 1900. Založba ZRC, Ljubljana.

Valvasor, J. W. 1689: Die Ehre de Herzogthums Crain. Laibach – Nürnberg.