Relief na krasu oblikuje voda, ki kemijsko raztaplja apnenec, kamnino pa voda odnese v obliki raztopine. Kraško površje je kamnito in kotanjasto. Ploskovno raztapljanje in zniževanje površja imenujemo kraška denudacija. Ugotovljeno je, da znaša denudacija v naših klimatskih pogojih med 20 in 50 m na milijon let. To pomeni, da se je od rimskih časov do danes, površje na krasu znižalo povprečno za 2-10 cm.
Voda prihaja na kras v obliki padavin in ponikalnic. Ponikalnice na kras z neprepustnega sosedstva prinašajo lokalno velike količine vode in je njihov učinek omejen le na bližino ponora. Padavine so enakomerneje razporejene, vendar so v ploskovni razporeditvi raztapljanja razlike, zaradi različne topnosti kamnine in vsebnosti CO2, ki se iz prsti raztaplja v vodi.
Drobne kraške oblike so nastale na površini skale zaradi korozije vode ob stiku s kamnino. Na goli skali nastajajo škavnice, v smeri strmca žlebiči in večji žlebovi. Ob ploskvah manjše odpornosti so nastale korozijske zajede škraplje, ki kamnino ločijo v večje ali manjše bloke. Če je kamnina razčlenjena v kaos manjših kamnov, jih imenujemo griža. Korozijske oblike se oblikujejo tudi pod prstjo. Površina skale je tam gladka, in oblikovana v mehke obline in nenavadne oblike, vdolbke in luknje.
Najpogostejše kraške kotanje so vrtače. Ponekod jih imenujejo tudi doline, doli ali ograde. Prevladujejo vrtače, ki so do 10 m globoke in do 50 m široke. Običajno imajo kamnita pobočja, v dnu je nekaj metrov ilovice in prsti. Nastale so tam, kjer je bilo mogoče navpično prenikanje vode. Veliko večje kot vrtače so udorne vrtače. Na notranjskem jih imenujejo koliševke ali kukave, na Krasu pa povečini Dol. Nastale so z rušenjem stropov nad večjimi podzemnimi votlinami. Večje udornice na Krasu so globoke od 50 do 200 m ter široke do nekaj 100 m, njihov volumen dosega do več milijonov m3. Največ udornic je okrog Škocjanskih jama, med Lipico in Sežano ter med Štorjami in Komnom. Najbolj znane udornice pri Škocjanskih jamah so Globočak, Sekelak, Velika in Mala dolina; pri Divači pa Risnik, Radvanj in Bukovnik. Velike udornice so nastale tudi nad kanali rek v porečju Ljubljanice, pri Postojni so Stara apnenica, Jeršanove doline, Kozja jama in Planinska koliševka; med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem Unška koliševka; med Planinskim poljem in Vrhniko Unška koliševka, Laška kukava, Logaške koliševke. Na visokih kraških planotah so velike vrtače, ki velikokrat presegajo globino 50 m. V njih se pogosto sneg zadržuje daleč v poletje, zaradi tega se v njih pojavlja tudi vegetacijski obrat.
Pogosta reliefna oblika so tudi uvale. To so večje plitve kotanje z uleknjenim dnom in višjim obodom, pogoste so na dolomitu. Velike uvale so Senadolski dol, Rakovška uvala ter uvale na Nanosu.
Kontaktni kras nastane ob stiku površinske rečne mreže in krasa. Zaradi velike količine vode, ki priteka na kras, so nastale posebne robne kotanje, požiralniki, ponori, naplavne ravnice in grezi. Značilna reliefna oblika so slepe doline, to so doline, ki se končajo pri ponorih. Največ kontaktnega krasa je v Pivški kotlini, kjer ponika 17 ponikalnic (Pivka pred Postojnsko jamo, Lokva pod Predjamskim gradom, itd.) in ob robu Brkinov. Tu na koncu velike Vremske doline ponika Reka ter še nekaj manjših potočkov pri Danah. Kontaktni kras je nastal tudi pri Senožečah, kjer majhni potoki s fliša ponikajo v kras.
Kras na dolomitu je zaradi mehanskih in kemičnih lastnosti dolomita manj kamnit. Na dolomitu lahko najdemo vrtače, jame, uvale, lahko pa se na njem pojavijo tudi nekateri elementi rečnega reliefa. Na strmem reliefu so to dolga sklenjena pobočja, grape in slemena, na manjših naklonih pa dolci in vrtače. Dolci so plitve dolinice s strmimi pobočji in blagim naklonom na pobočjih.
Avtor
Andrej Mihevc
