Po slovenski Kraški terminologiji je jama človeku prehodna podzemska votlina, ki je daljša od petih metrov. Jame nastajajo s korozijskim širjenjem razpok v karbonatni kamnini (ob prelomih, razpokah, lezikah). Jame so v bistvu podzemni kanali, ki jih je naredila skozi kras tekoča voda. Rovi so lahko nastali v freatični, epifreatični ali vadozni coni. Vsak od načinov pretakanja vode oblikuje različne jamske rove, z razvojem krasa, se te cone prestavljajo navzdol in nastaja zapleten preplet jam različnih starosti in oblik. Zaradi geomorfoloških, geoloških, hidroloških, zooloških in botaničnih posebnosti so jame zelo pomembni objekti naravne dediščine.
Leta 2007 je v Katastru jam Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Jamarske zveze Slovenije registriranih 9020 jam. Na obravnavanem ozemlju poznamo 2188 jam, katerih osnovne podatke hranimo v Katastru. Najdaljši je sistem Postojnskih jam z 20.570 km, sledi Predjamski sistem z 13.092 km in Kačna jama z 12.750 km.
Vertikalna brezna, ki jih oblikuje deževnica, so običajno korozijsko razširjene razpoke globoke do nekaj deset m. Na visokih planotah so pogosta brezna v stopnjah, po katerih lahko dosežemo velike globine. Velike vodoravne jame so nastale v višini dalj časa stabilne gladine kraške vode. Tako so nastale velike ponorne ali izvirne jame v porečju kraške Ljubljanice in vzdolž podzemnega toka Reke. Jame v porečju Ljubljanice so: Karlovice, Zelške jame, Tkalca jama, Planinska jama, Postojnska jama, Logarček, Najdena jamai in Vetrovna jama. Reka ponikne v Škocjanskih jamah, nato ji lahko po prekinitvah sledimo v Kačni jami, Jami v Kanjeducah in v Jami v Stršinkni dolini.
Stare vodoravne vodne jame, ki so dvignjene nad nivo pretakanja vode v krasu postanejo suhe. Skoznje se lahko pretaka le še majhna količina navpično prenikajoče deževnice, ki oblikuje brezna, ali pa se iz nje izloča sigotvorna voda, ki oblikuje kapnike. Zaradi denudacije površja so jamski rovi vedno bližje površju. Končno ostanejo brez stropa in se vgradijo v morfologijo kraškega površja.
Postojnska jama je najdaljša in najpomembnejša turistična jama v Sloveniji ter ena najbolj znanih kraških jam na svetu. V sistem Postojnskih jam so povezane Postojnska jama, Otoška jama, Magdalena jama, Črna jama in Pivka jama, vsaka od njih ima tudi svoj vhod. Jama je nastala na kontaktu med krednimi apnenci in eocenskim flišem. Vanjo sedaj ponika reka Pivka. Ima razvejan sistem rovov in bogato kapniško okrasje, kar že več stoletij privablja množice turistov. Jama pa je postala tudi pojem kraške jame. Sloves prvih pomembnih turističnih jam ji je treba varovati, jama se ne sme spremeniti v ceneno atrakcijo ali zabaviščni park v katerem bi narava bila le nekakšen dodatek trenutno moderni ponudbi različnih vsebin.
Škocjanske jame so 6200 m dolga in 223 m globoka vodna jama na JV delu Krasa. Jame so bile zaradi ogromnih rovov, več udornic in izjemne zgodovine jamskih raziskovanj, leta 1986 vključene na listo naravne dediščine pri UNESCO. Jame in površje nad njimi so zaščitene tudi kot Regijski park. Večina rovov je nastalo v neskladovith krednih apnencih, manjši del pa v tankoplastovitih paleocenskih apnencih. Jame je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbira svoje vode z Brkinov. Najstarejše dele jam je že dosegla denudacija ter jim odstranila strop. V Lipovih dolinah lahko tako vidimo kapnike, ki stoje na prostem. Nad nekaterimi deli jam so nastale velike udornice, na primer Globočak, Sekelak, Velika in Mala dolina itd. Reka vstopa v jamo 80 m pod vasjo Škocjan v nadmorski višini 317 m in teče skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo, Malo in Veliko dolino in nato v glavni del jame, kjer teče skozi do 30 m širok in do110 m visok rov, ki poteka v glavnem proti SZ. Pot nadaljuje skozi Šumečo jamo in Hankejev kanal do Martelovega jezera, od koder pa po neznani poti do 900 m oddaljene Kačne jame in nato v izvire Timave, ki so od jame oddaljeni 40 km.
AvtorjaAndrej Mihevc in Nadja Zupan Hajna
