Vegetacijo, ki je uspevala v preteklosti, lahko ugotovimo le iz ohranjenih fosilnih rastlinskih ostankov, najpogosteje s pelodno analizo. Vsako leto se namreč ob cvetenju rastlinstva z vetrovi dvignejo v ozračje velike količine cvetnega prahu (peloda), ki se sčasoma usede na Zemljino površje in propade, v jezerih in močvirjih pa se skupaj z drugimi usedlinami odloži na dno in se v anaerobnih razmerah ohrani skoraj neomejeno dolgo. S posebnim kemičnim postopkom lahko fosilni pelod izločimo iz teh usedlin in po pelodni vsebini, ki jo ugotovimo z mikroskopsko analizo, izvemo, kakšna vegetacija je uspevala v nekem preteklem obdobju. V pelodnem diagramu (slika 3) horizontalni spektri predstavljajo tip vegetacije nekega določenega časovnega obdobja, medtem ko v vertikalnih stolpcih vidimo, kako razširjene so bile posamezne drevesne ali zeliščne vrste skozi daljše časovno obdobje. Ugotovljeno vegetacijo posameznega spektra lahko natančneje časovno opredelimo z radiokarbonsko analizo, če so sedimenti mlajši od 50.000 let, starejšo pa s korelacijo že znane in opredeljene vegetacije.
Ker na matičnem Krasu zaradi geološke zgradbe ni stoječih voda, tudi ni usedlin, ki bi se odlagale skozi stoletja ali celo tisočletja in v katerih bi se ohranil pelodni zapis. Ustrezne sedimente smo dobili šele v Škocjanskem zatoku ob izlivu reke Rižane, kjer je bila izvrtana 6 m globoka vrtina (Culiberg 1999; Kaligarič in ostali 2006).
Pelodni diagram (slika 3) prikazuje okoli sedem-, morda celo osem tisočletno zgodovino gozda na širšem območju krasa. Pelodne krivulje hrasta (Quercus), bukve (Fagus) in tudi gabra (Carpinus) kažejo, da so bili to vseskozi najpomembnejši gozdni elementi, le razmerje v njihovi udeležbi se je skozi čas spreminjalo.
Že okoli 7000 let pred sedanjostjo so preko kraškega ozemlja potovala številna ljudstva iz Italije v Podonavje ter naprej na severovzhod in obratno (Biagi in ostali 1993). Občasno je bilo tudi gosto poseljeno. Zaradi poljedelstva, še posebno pa zaradi živinoreje, je bil gozd okoli naselij vsakič znova prizadet.
V času rimske kolonizacije pred dobrimi dva tisoč leti se prvič pojavijo kultivirane rastlinske vrste, kot so oljka (Olea), vinska trta (Vitis), oreh (Juglans) in tudi žita (cerealia), kar pa pomeni trajnejšo poselitev.
V diagramu pričnejo po letu 1000 našega štetja krivulje drevesnega peloda upadati, kar že nakazuje začetek deforestacije. Z nastajanjem obalnih mest so postajale potrebe po lesu vse večje. Že precej razgaljeni kraški pokrajini pa je v 15. in 16. stoletju zadala usodni udarec še transhumanca. Ovčje črede so popasle vse razen brinja. Razgaljena tla so bila izpostavljena močni eroziji in ob koncu 18. stoletja je bilo tam le še golo skalovje. Žal prav to obdobje zadnjih nekaj sto let, ko je Kras do kraja ogolel, ni več zajeto v pelodnem diagramu, kajti najmlajši sedimenti manjkajo.
Rastlinski makroostanki (lesno oglje, semena ali plodove) so bili analizirani iz dveh arheoloških najdišč na Petrinjskem krasu. V Podmolu pri Kastelcu (Turk in ostali 1993) so bile v 8 m visokem profilu ugotovljene plasti od neolitika do srednjega veka. Analize oglja iz različnih plasti so pokazale, da se ves čas poselitve vegetacija ni bistveno spreminjala. Prevladovali so hrast (Quercus), jesen (Fraxinus), javor (Acer) in beli gaber (Carpinus) in grmovne vrste dren (Cornus) ter črni trn (Prunus spinosa), ki uspevajo na odprtih travnatih površinah. Posebno je zanimivo, da je bilo ugotovljenih tudi več primerkov oglja bukve (Fagus). Danes v okolici Podmola uspeva le redek borov gozd, tu in tam tudi hrast, še veliko pa je odprtih travniških površin, saj so še do nedavnega tu pasli ovce in koze. Blizu je tudi drugo pozno neolitsko arheološko najdišče Acijev spodmol (Turk in ostali 1992). Lesno oglje kaže skoraj enako drevesno vegetacijo, pašništvo pa dokazujejo najdbe kostnih ostankov ovc, koz in goveda.
Paleovegetacijske raziskave so pokazale, da sta v zgodnjem holocenu na območju Krasa uspevali dve različni, a ne povsem tipični gozdni združbi: bukovo-jelova (Abieti-Fagetum) in hrastovo-gabrova (Querco-Carpinetum). V prvi je namreč bolj prevladovala bukev, v drugi pa hrast. Takšna vegetacija, ki je bila nedvomno še klimatsko pogojena, je uspevala, dokler vanjo ni posegel človek. Danes na planoti Kras bukev ne uspeva več, izjema je le osamljeni manjši sestoj bukve pri kraju Ponikve.
S številnimi pogozdovalnimi poskusi gozdarjev, med katerimi je bil najbolj prizadeven češki inženir Josef Ressel, je danes ta pokrajina ponovno ozelenjena. Prvi poskusi s sejanjem hrastovega želoda niso bili uspešni, za bolj uspešno se je pokazalo pogozdovanje s črnim borom (Pinus nigra) (Slika 4). Žal je bil tedaj prezrt listavski pionir suhih tal – črni gaber (Ostrya carpinifolia), ki mu danes gozdarji že dajejo prednost. Ta je primernejši, saj ga požari, ki so pogosti na krasu, manj prizadenejo. Četudi pogorijo njegovi nadzemni deli, črni gaber znova odžene iz korenin, medtem ko bor odmre. Črnemu gabru se potem pridružijo še hrast, jesen ali javor. Domnevamo, da bodo po naravni sukcesiji gozdnih faz, če je seveda ne bo prekinil človek, Kras sčasoma porasli takšni gozdovi, kakršni so bili tam že pred tisočletji.
Avtorica
Metka Culiberg – Biološki inštitut ZRC SAZU
